grška umetnost, umetnost Grkov 12.–1. st. pr. n. š. Z »dorsko selitvijo« se je 12.–11. st. pr. n. š. razvila sicer samostojna grška umetnost, vendar v povezavi s kretsko-mikensko umetnostjo. Iz tega prvega obdobja grške umetnosti, geometrične umetnosti (konec 8. st. pr. n. š.), so se ohranili le lončarski izdelki, v 9. st. pr. n. š. so nastajale manjše plastike iz gline, kovine, slonovine. Prevladovale so stroge stalne geometrične oblike, in to predvsem v vaznem slikarstvu. O arhitekturi je mogoče sklepati le na podlagi tlorisov in keramičnih modelov. V 8. st. pr. n. š. je geometrični slog spodrinil pripovedni slog, slog podob; uveljavila se je nova miselnost. Vazno slikarstvo je postalo svobodnejše, močnejše, nevezano. Ob tem sta se razvili drobna umetnost in umetna obrt v glini in bronu. Na začetku obdobja (konec 7. st. pr. n. š.) pogoste podobe mladeničev (»kuroi«) nadnaravne velikosti. Spodbuda so bile morda bližnjevzhodne in egipčanske monumentalne figure. Drža teh mladeničev je strogo frontalna; leva noga je potisnjena naprej, roki pa sta togo stegnjeni navzdol. Dlani so stisnjene v pest in pritisnjene k bedrom. Kiparji so prikazovali funkcijo členov moškega telesa. Plastika je s tem ustvarila kanon, ki je ostal pomemben za vse grško kiparstvo.
Arhitektura V arhitekturi je bilo odločilno dejanje v 7. st. počasen začetek uporabe kamna kot gradbenega materiala (ometan apnenec, pozneje marmor). Dotlej sta bila gradbena materiala ilovica in les. S tem so bile tudi na tem področju ustvarjene razmere za nastanek monumentalnih form. Razvila se je temeljna oblika pravokotnega templja: antni tempelj (templum in antis) s pravokotno dvorano (cela), predprostorom in stebri, iz tega se je razvil tempelj, obdan s stebriščem (peripteros). Cilj prizadevanj je bil strogo ravnotežje v sestavi in obrisu. Arhitekturno telo dorskega templja je bilo vsestransko uravnoteženo, brez sprednje in zadnje fasade. Sestava stranskih stranic se od sestave čelnih ni razlikovala vse do vodoravnega ogredja. Šele nad vodoravnim geisonom se je na sprednji in zadnji strani dvigoval zatrep, ob straneh pa vzpenjajoča se streha. Stavbe dorskega sloga so bile težke in čokate (Korint, Egina, Krf). Zatrepi so bili okrašeni z reliefi, prav tako kot metope med triglifi na arhitravu. V 6. st. se je razvil jonski slog. Korenine tega sloga so na obali Male Azije. Ta je izoblikoval za klasično dobo značilen volutni kapitel z jonskim stebrnim redom: sloki stebri so rastli iz bogato razčlenjenih baz, arhitrav je bil razdeljen v tri vodoravne pasove, konec pa je oblikoval nazobčan robnik (templja v Efezu in na Samosu imata dvojni stebrišči). V Atiki se je jonski slog preobrazil v razl. oblike: bogatejše oblike kapitelov, s kipi okrašen tekoči friz, izstopajoč napušč nad njim (tempelj Nike v Atenah). Korintski stebrni red s kapitelom v obliki košare in akantovimi listi (nastal ok. 500 pr. n. š.) se je uveljavil proti koncu 4. st. pr. n. š. in je bil odločilen za grško arhitekturo nadaljnjih stoletij.
Stensko in tabelno slikarstvo Izpričano je le v literaturi; v 6. st. je dobivalo vse večji pomen vazno slikarstvo. Živali, rastline, ornament so ustvarili preprogi podoben ploskovit slog, združujejo se dekorativne in pripovedne prvine. Čisti slog podob je dobil proti koncu 6. st. pr. n. š. vse večji pomen, v slikarstvu je črno figuraliko spodrinila rdeča; mojstri tega slikarstva so bili predvsem atiški umetniki. Klasično umetnost, tudi vazno slikarstvo, so izoblikovali do vrhunca; po srečnem razpletu vojne s Perzijci razmah ustvarjalnih moči tudi v kiparstvu.
Kiparstvo Takrat so opustili arhajsko shemo, doumeli so anatomsko gibanje in začeli razlikovati funkcije nog. Iz te dobe so vojskujoči se vojaki na timpanonu templja na Egini; drugačna so bila najboljša dela zgodnje klasike, strogega sloga (500–450 pr. n. š.), timpanoni in metope iz Olimpije ter voznik iz Delfov (470–460 pr. n. š.) in Pozejdon z rta Artemizija (ok. 450 pr. n. š.), pričevanji visoke umetnosti v bronu. Večina kiparskih izdelkov te dobe je na žalost ohranjena le v obliki rimskih kopij 1.–2. st. n. š., te pa so lahko le nezanesljive podobe izgubljenih izvirnikov. Prehod v visoko klasiko 5. st. pr. n. š. je zaznamoval Miron (Metalec diska, Atena in Marsias); vrhunec sta predstavljala Fidija in Poliklit. Političnemu, ekonomskemu in duhovnemu vrhuncu Atike je v umetnosti ustrezal Fidija, najslavnejši antični kipar, ki je ustvaril monumentalni hriselefantinski (iz zlata in slonove kosti) statui (Zevs na prestolu v Olimpiji, Atena Partenos za Partenon v Atenah; pomanjšani posnetki in pričevanja v literarni obliki lahko posredujejo le približno predstavo) ter frize in kipe Partenona (Elgin Marbles). Od Poliklitovih del sta se ohranila dva bronasta kipa (Kopjenosec, Mladenič z oglavnico).
Kasnejša obdobja V arhitekturi klasične dobe so postale lažje in elegantnejše oblike postopoma še bolj uglajene (Zevsov tempelj v Olimpiji, 470–460 pr. n. š., Partenon 448–432 pr. n. š., tempelj v Pestumu ok. 450 pr. n. š.), težki dorski slog se je vse bolj umikal. V pozni klasiki (4. st. pr. n. š.) je heroizem izgubil pomen, kiparske oblike so postale mehkejše, bolj duhovne. Kefizodot je ustvaril stoječo podobo boginje miru Ejrene za atensko agoro, Praksitel kipe v marmorju (Apolon Sauroktonos, ‘ubijalec kuščarja’). Lizip se je osvobodil klasičnih pravil, njegov Apoxyomenos (‘atlet, ki si s telesa briše prah in olje’) kaže svobodno gibanje. Njegovo delo je pomenilo prehod v helenistično umetnost; v tej umetnosti je postalo gibanje še močnejše, izraz je dosegel najvišjo stopnjo, forma postala bujna. V Pergamonu so bile stavbe in terase bogato okrašene s plastiko (120 m dolg friz Zevsovega oltarja, Galec z ženo). Baročna drža telesa Nike s Samotrake in Miloške Venere (2. st.) spet v Laokoontovi skupini; mogoče pa je opaziti tudi že klasicistično usmeritev; opirala se je na klasiko (motiv dečka, ki si izdira trn). V istem obdobju se je začel razcvet portretne plastike. Zaradi psihološke doslednosti in tehnične dovršenosti je postala individualizirana (glava slepega Homerja). V Sredozemlju so v helenizmu nastale grške stavbe, zgrajene so bile razkošne rezidence diadohov (Pergamon, Aleksandrija). Prevladoval je korintski slog z značilnim bujnim okrasjem in detajli. Še vedno pa so bile pri tem zasnove jasne, posebej določene za reprezentiranje vladarjev, držav. Helenistični izraz grške umetnosti je bil podlaga in zgled rimski umetnosti; od 5. st. n. š. naprej grške umetnosti ni bilo več mogoče ločiti od bizantinske umetnosti.
Dostopnost