weimarska ustava [vájmar- ∼], ustava nemške države, z večino sprejeta v weimarski narodni skupščini 31.7.1919, 11.8. sta jo podpisala predsednik države in vlada, veljati je začela 14.8. Po weimarski ustavi je bila Nemčija republika, zvezna, parlamentarna, demokratična in pravna država. Nosilec suverenosti je bilo ljudstvo, ki je svojo voljo izražalo neposredno z referendumom in posredno prek poslancev. Moški in ženske z dopolnjenimi 20 leti so bili v reichstag izvoljeni za štiri leta na splošnih, neposrednih in tajnih volitvah po pravilih proporcionalnega volilnega sistema. V pristojnosti reichstaga so bili zakonodaja, odločitev o vojni in miru, sprejemanje proračuna; izrekal je zaupnico kanclerju in posameznim ministrom. Zakone je moral potrditi državni svet, sestavljen iz predstavnikov deželnih vlad, njegov ugovor je lahko zavrnila dvetretjinska večina v reichstagu. Zakone je razglašal predsednik države. Volilo ga je ljudstvo za sedem let z možnostjo ponovne izvolitve, bil je predstavnik države, imenoval in odpuščal je kanclerja in ministre ter bil vrhovni poveljnik vojske. Lahko je razpustil reichstag, zahteval ljudski referendum in imel po 48. členu pravico uvesti izredno stanje, kar je v krizi weimarske republike 1930 omogočalo predsedniške vlade. V tretjem rajhu weimarska ustava ni bila odpravljena niti formalno niti pravno, toda praktično jo je razveljavil zakon o posebnih pooblastilih 24.3.1933.
Dostopnost