moderna umetnost, ohlapen izraz za smeri v likovni umetnosti od konca 19. st. naprej. S P. Cézannom in V. van Goghom se je vrnila predmetna realnost. Fauvizem, futurizem, ekspresionizem, kubizem, abstraktna umetnost in konstruktivizem so si prizadevali za avtonomno barvno in oblikovno izpoved. Manj obsežen je bil razvoj plastike (A. Arhipenko, H. Moore). Po 1933 je bila moderna umetnost v Nemčiji označena kot »izrojena« in tako njen razvoj za dolga leta pretrgan. V stavbarstvu so se sodobna prizadevanja odločno uveljavila v stavbah z jasno razčlenjeno ploskvijo; umetniki so se odpovedali vsem okrasnim oblikam. Po drugi svetovni vojni so se predvsem iz Amerike in Anglije razširile umetniške izrazne možnosti, ki so temeljile na izkušnjah 20. let. Abstrakcija šole École de Paris je odmevala v Nemčiji mdr. pri W. Baumeistru, J. Bissierju, F. Winterju in pri G. Altenbourgu (iz Vzhodne Nemčije), v Sloveniji med drugimi pri S. Kregarju. Meje med slikarstvom in plastiko so bile vse manj trdne (kinetična umetnost, ambientalna umetnost) tudi zaradi vključevanja igralskih možnosti (action painting, happening, pop art, op art, informel, minimalna umetnost, krajinska umetnost), fotografije predlog (fotorealizem), videotehnike (procesualna umetnost, performance) in umetnikovega lastnega telesa (body art; individualne mitologije). Od 60. let naprej se prve zasnove v slikarstvu, ki so premagovale svobodne asociacije individualnih oblik, znova opirajo na realistične zglede in jih na novo konstruirajo, za predstavitev sodobnosti pa uporabljajo tehnike starih mojstrov. V skladu s tem se v »postmoderni« arhitekturi zavzemajo za govorico oblik; tej je svoj pečat vtisnila umetnostna zgodovina (J. F. Stirling).
Dostopnost