podmornica, ladja, ki lahko pluje pod vodno gladino in na površju. Uporablja se predvsem za vojne namene, podvodne raziskave (batiskaf), reševanje, graditve pod vodo, pri iskanju surovin, v zadnjem času pa tudi za turistične namene. Prve uporabne vojaške podmornice so naredili ob koncu 19. st., ko so razvili dovolj močne elektromotorje in akumulatorje za plovbo pod vodo ter dizelske motorje za plovbo na površini. Podmornica ima v notranjosti trupa hermetično zaprto tlačno posodo z izredno močnimi stenami, ki morajo prenesti tlak vode. V njej so bivalni prostori, centrala, strojne naprave in skladišča za torpede, zunaj pa rezervoarji za gorivo (nafto) ter tlačni rezervoarji. Da bi se podmornica potopila, jih napolnijo z vodo, ko pa naj bi se dvignila, jih izpraznijo. Ladjo upravljajo s poveljniškega stolpa. Pri plovbi tik pod gladino je mogoče okolico opazovati s periskopom. Ob boku ima podmornica nameščena vodoravna globinska krmila; z njimi jo vodijo v navpični smeri. Konvencionalne podmornice s kombinacijo dizelskega in elektromotorja so razl. velikosti, od najmanjših do t. i. podmornic križark (do ok. 7500 t). Potopijo se lahko do globine ok. 300 m; na gladini dosežejo hitrosti do 22 vozlov, pod vodo pa do 15 vozlov. Orožje so predvsem torpedi, mine in rakete. Opremljene so z napravami za podvodno navigacijo. Uporabljajo se za napade na vojne in trgovske ladje. Med drugo svetovno vojno so nemške podmornice napadale konvoje, ki so pluli iz Amerike v Evropo. Jedrske podmornice lahko pod vodo plujejo več mesecev. Pod gladino dosežejo hitrosti do 50 vozlov, potopijo pa se do pribl. 600 m. Namenjene so predvsem za izstreljevanje raket srednjega dosega z jedrskimi konicami (npr. polaris in trident). V nekdanji ZSSR so 1980 začeli uvajati jedrske podmornice razreda tajfun s 30.000 BRT; nosijo po 20 naprav za izstreljevanje raket. Trup je iz posebnega titanovega jekla; ta omogoča potapljanje do globine 1300 m.
Dostopnost