odporniško gibanje, organiziran aktiven in pasiven odpor proti diktatorski vladi, zasedbenemu režimu ali pa tuji vladi oz. kolonialni oblasti. V Nemčiji je bil odpor proti nacistični oblasti in proti Hitlerju, proti zatiranju sleherne opozicije, enostrankarskemu sistemu, evtanaziji, preganjanju Judov, vojskovanju in ekspanzionistični politiki v svojih ciljih neenoten. Skupno je bilo le nasprotovanje Hitlerju. Prav tako je bil neenoten izvor članov: socialisti in pripadniki delavskega gibanja (J. Kaiser, C. Mierendorff), komunisti in levi socialisti (organizacija Rdeči orkester), konservativno meščanstvo (C. F. Goerdeler), plemstvo (C. von Stauffenberg), Cerkev (D. Bonhoeffer, priznavajoča Cerkev), visoki častniki (L. Beck, F. Halder, W. Canaris, H. Oster), visoki uradniki in diplomati (U. von Hassell), intelektualci in študenti. Zaradi te razdrobljenosti sprva ni bilo nobene pomembne akcije. Šele po razbitju Rdečega orkestra (avgusta 1942) je Kreisauski krog postal ohlapen center. Atentat na Hitlerja (20.7.1944) se je ponesrečil, s tem pa tudi načrtovani prevrat. Številne pripadnike odporniškega gibanja so obsodili na smrt in usmrtili. Odporniško gibanje proti nacizmu je obstajalo tudi v tistih deželah, ki jih je v drugi svetovni vojni zasedla Nemčija, vendar brez povezave z nemškim odporniškim gibanjem. Posebno učinkovito je bilo odporniško gibanje v Jugoslaviji (narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji), na Poljskem, v Franciji, na Norveškem, v Grčiji, zasedenih delih ZSSR, od 1943/44 v Italiji idr. Pripadniki odporniškega gibanja so izvajali propagando proti zasedbenim oblastem, spodbujali razl. oblike neposlušnosti prebivalstva, pomagali Judom, pobeglim vojnim ujetnikom, sestreljenim zavezniškim letalcem in preganjanim skupinam prebivalcev, posredovali informacije zaveznikom, opravljali sabotaže in (pri razvitih in velikih odporniških gibanjih) napadali okupacijske sile; ponekod je izzvalo tudi splošne ljudske vstaje. Od nemškega napada na ZSSR junija 1941 so v odporniškem gibanju bolj dejavno sodelovali tudi komunisti; ponekod so vnašali vanj prvine revolucionarnega razrednega boja. Britanska specialna služba (Special Operations Executive, SOE; ustanovljena 1940) je preskrbovala z opremo in orožjem večino odporniških gibanj v Evropi, skupaj z ameriško obveščevalno službo tudi na Daljnem vzhodu. Nekatera odporniška gibanja so po vojni tam prerasla v protikolonialna gibanja za neodvisnost (npr. v Vietnamu). Oboroženo odporniško gibanje Slovencev in Hrvatov proti italijanski fašistični oblasti v zasedenem slovenskem Primorju, Istri in Kvarnerju se je začelo že v 20. letih in velja za prvo protifašistično odporniško gibanje v Evropi (TIGR); po priključitvi Avstrije nacističnemu rajhu (marca 1938) se je odporniško gibanje začelo širiti tudi med slovenskim prebivalstvom na Koroškem, po okupaciji osrednjih slovenskih pokrajin (aprila 1941) pa je protifašistično odporniško gibanje preraslo v narodnoosvobodilni boj v Sloveniji.
Dostopnost