centralna stavba, oblika povečini sakralnih stavb, pri kateri so vsi prostorski predeli usmerjeni na osrednji prostor, nasprotje je longitudinalna oz. vzdolžna arhitektura, npr. bazilika. Krožne, eliptične ali večkotne centralne stavbe so običajno pokrite s kupolo. Centralna stavba izhaja iz antičnih (okroglih) grobnih arhitektur; pomemben zgled za poznejšo dobo je bil Panteon v Rimu. Iz bizantinske arhitekture (Hagia Sofia) izhajajoča križnokupolna cerkev je postala prevladujoči tip in je vplivala na celotno islamsko, zlasti pa na rusko arhitekturo. V italijanski renesansi je veljala centralna stavba (skice Leonarda da Vincija in Bramantejev osnutek cerkve sv. Petra v Rimu) za idealno obliko sakralne stavbe, vendar se kot tip ni mogla uveljaviti (npr. cerkev Santa Maria della Consolazione v Todiju); večinoma gre za kompromis z longitudinalnimi zasnovami. Marijina cerkev (Frauenkirche) v Dresdnu, ki jo je zasnoval G. Bähr (1945 uničena) je eden izmed redkih primerov čiste centralne stavbe. Neoklasicizem je velikokrat povzemal obliko rimskega Panteona; v 19./20. st. je postala centralna stavba tudi v posvetnem stavbarstvu običajna, npr. Royal Albert Hall v Londonu (1867–71, G. G. Scott).
Dostopnost