nadzvočno letalo, letalo, ki je sposobno leteti z nadzvočno hitrostjo. Zvočni zid je prvo prebilo ameriško letalo X-1 (14.10.1947 nad Kalifornijo); pilotiral je C. Yeager. Odtlej so razvili številna vojaška nadzvočna letala (npr. starfighter, MRCA, phantom); uporabljajo jih kot lovce, prestreznike, bombnike ter vohunska letala. Obstajala sta le dva tipa nadzvočnih potniških letal. Concorde je skupni francosko-britanski projekt; prvi je poletel 2.3.1969. Prepeljal je lahko 128 potnikov in dosegel hitrost 2,2 macha. Letel je na progah med Evropo in Severno Ameriko; tupoljev 144 (TU 144) je zasnoval sovjetski letalski inženir A. N. Tupoljev. V prometu je bil od 1968 in je dosegel hitrost 2,1 macha. Pri vojaških letalih so stroški za delovanje letala in problem zaradi obremenjevanja okolja s hrupom le drugotnega pomena, za civilni promet pa sta ta dva dejavnika odločilna: concorde je npr. v ZDA izredno težko dobil dovoljenje za pristajanje in nekatera letališča so pozneje svoja privoljenja preklicala. Zaradi znatno višjih stroškov za gorivo in razmeroma majhnega prihranka časa so so bila ta letala negospodarna, zato je bil Air France prisiljen (1.4.1982) letalski progi concorda do Caracasa in Rio de Janeira opustiti. Kljub temu v ZDA načrtujejo več vrst hiperzvočnih potniških letal; na zelo velikih višinah (100–200 km) naj bi dosegala do 30-kratno zvočno hitrost. Po prvem ameriškem osnutku zaradi premajhne gospodarnosti niso izdelali niti prototipa. Tu-144 so že vzeli iz prometa, letalo skupnega ameriško-ruskega projekta (High Speed Research, kratica HSR) pa bodo uporabili kot nadzvočni laboratorij, s katerim bo NASA preučevala nadzvočno aerodinamiko, motorje, akustiko ter obnašanje materialov pri visokih temperaturah in velikih hitrostih. Aerodinamični koncept nadzvočnih letal je podoben: nizkokrilnik z zelo vitkim trupom, zelo tankim krilom z dvojno deltasto obliko in s po dvema motorjema, vgrajenima v krilo ob trupu. Glavne ovire pri doseganju nadzvočne hitrosti so velik upor, pok, ki nastane pri prehodu skozi zvočno hitrost, tako da je letenje omejeno na nenaseljena območja (oceane, puščave), ter velika specifična poraba goriva. Zaradi posebne oblike kril se sposobnosti nadzvočnih letal za let pri podzvočnih hitrostih zelo poslabšajo. Te težave so pri vojaških letalih premagali s spreminjanjem geometrije krila; ta lahko kot puščice spremenijo od pribl. 25° (za počasno letenje in letenje s podzvočno hitrostjo) do 70° (za nadzvočno hitrost). Krila številnih nadzvočnih vojaških letal imajo obliko enojne ali dvojne delte (trikotnika). Pri novejših zelo okretnih lovskih letalih nadomešča višinski rep sprednje krilo, nameščeno pred glavnim krilom. Zdaj preskušajo podobno izvedbo z nazaj obrnjeno (negativno) puščico.
Dostopnost