liturgija [grško, ‘delo v javno korist’], 1. antika:pri Grkih prispevek za skupnost, sprva prostovoljen, vendar so ga občutili kot moralno dolžnost. Namenili so ga npr. za opremo in vzdrževanje bojne ladje (trierarhija), postavitev in pripravo gledaliških zborov, vzdrževanje gimnazija za eno leto (gimnaziarhija) idr. Vsak dovolj premožen državljan, tudi priseljeni tujec (metojk), predvsem bogatejši trgovec, je bil zavezan k liturgiji kot k nekakšnemu davku. Liturgija je bila potrebna uredba, saj so bili državni dohodki sorazmerno nizki. Posebno v ptolemajskem in rimskem Egiptu prisilna obveznost. Ker so za liturgijo določili tudi državne in krajevne uradne službe (1. st.), je liturgija vodila h gospodarskemu propadu premožnih slojev, ki so imeli v družbenem in političnem življenju vodilno vlogo in bili obenem nosilci antične kulture. Liturgiji so v rimski državi po obliki in učinku ustrezala munera (obveznosti, dajatve).
Sorodna gesla: metojk2. religija:pisno določen red božje službe z berili, molitvami in petjem; preprečil naj bi napake v besedah in opravilih; znana že v verstvih starega Orienta v Sumeriji (himne, žalostinke), Egiptu (čaščenje mrtvih in vladarjev), Babiloniji in Asiriji (spokorniški, očiščevalni, daritveni in zarotitveni obredi, dvorna in tempeljska bogoslužja). V krščanstvu so v prvih stoletjih nastale razne krajevne liturgije (cerkvena glasba); na Vzhodu: vzhodnosirska apostolska liturgija (še zdaj pri nestorijancih in uniatskih kaldejcih), klementinska liturgija, Jakobova liturgija (običajna pri sirskih jakobitih), Markova liturgija (koptska liturgija v Egiptu), carigrajska mestna liturgija, ki so jo po 10. st. pripisovali Zlatoustu (poleg bazilijanske liturgije, ki je liturgija pravoslavne Cerkve); na Zahodu: stara afriška liturgija (zdaj izgubljena), galska (galikanska) liturgija, mozarabska (špansko-zahodnogotska) liturgija, milanska (ambrozijanska) liturgija, kot tudi liturgija mesta Rima, ki je izpričana od 6. st., med 7. in 11. st. je sprejela galska izročila in se na vsem območju katoliške (rimske) Cerkve uveljavila kot Petrova liturgija, bila prevedena v v. jezike in po nalogu tridentinskega koncila uzakonjena kot obred katoliške veroizpovedi (misal 1570, pontifikal 1596, obrednik 1614); poleg tega v katoliški Cerkvi živijo ostanki galikanske liturgije, v uniatskih Cerkvah pa stare vzhodne liturgije.
Dostopnost