sedemletna vojna (tretja šlezijska vojna), vojna (1756–1763) med Prusijo, Veliko Britanijo-Hannovrom in nekaterimi manjšimi nemškimi kneževinami ter Avstrijo, Francijo, Rusijo, Saško, Švedsko, Španijo in večino nemških držav za Šlezijo ter britansko in francosko kolonialno posest. Sovražnosti med francoskimi in britanskimi kolonisti v Ohiu so 1754/55 sprožile pomorsko vojno med matičnima državama, zato so Welfi v Veliki Britaniji Prusom (westminstrska konvencija 16.1.1756) zagotovili dajatve matični deželi Hannover. Ta zveza je Prusijo oddaljila od dotedanje zaveznice Francije (šlezijske vojne, avstrijska nasledstvena vojna); ta je na pritisk avstrijskega kanclerja W. A. Kaunitza privolila v »renversement des alliances«, ki je odpravil stoletja trajajoče dedno sovraštvo med Francijo in Habsburžani, in sklenila z Avstrijo obrambno zvezo; v morebitnem napadu Prusije bi skupaj osvojili Šlezijo (versajska pogodba; 1.5.1756). Friderik II. je 29.8.1756 nepričakovano in brez vojne napovedi napadel Saško. To pa v nasprotju s pričakovanjem ni razdrlo Kaunitzeve koalicije. Ta se je, nasprotno, še razširila s pristopom Rusije, Švedske in večine volilnih kneževin. V začetku 1757 pohod na Prusijo. Friderik II. je vkorakal na Češko; po zmagi pri Pragi (6.5.1757) in porazu pri Kolínu (18.6.1757) se je umaknil iz Češke. Ponovno se je uveljavil na Saškem in v Šleziji z zmagami pri Roßbachu (5.11.1757) nad Francozi in nemško vojsko, pri Lutynii (5.12.1757) nad Avstrijci in pri Zorndorfu (25.8.1758) nad Rusi. Poraza pri Hochkirchu (14.10.1758) in Kunowicah (12.8.1759) sta položaj Prusije zelo ogrozila (saj je ruska vojska celo zavzela Berlin), zmagi pri Legnici (15.8.1760) in Torgauu (3.11.1760) pa sta ga le začasno rešili. Velika Britanija je namreč medtem večidel uresničila svoje cilje v Severni Ameriki (po besedah W. Pitta starejšega si je Kanado pridobila v Nemčiji) in Indiji. Po Pittovem padcu (5.10.1761) je odpravila subsidiarne dajatve Frideriku II. in začela mirovna pogajanja s Francijo. Rusi so 1761 zasedli Vzhodno Pomorjansko, Avstrijci Šlezijo. V tem za Pruse brezupnem položaju je umrla carica Elizabeta Petrovna (5.1.1762). Nečak in naslednik Peter III. Fjodorovič, goreč občudovalec pruskega kralja, je vrnil vsa osvojena ozemlja in s Prusijo sklenil mir (5.5.1762), kmalu nato pa tudi zvezo. Po njegovem padcu (9.7.1762) je žena Katarina II. Velika zvezo preklicala, potrdila pa je mir. Najpomembnejše volilne kneževine so izjavile nevtralnost do Prusije, Švedska se je priključila rusko-pruski mirovni pogodbi, Francija je severnoameriško in večino indijske kolonialne posesti prepustila Veliki Britaniji (predhodni mir v Fontainebleauju, 3.11.1762) in izstopila iz sedemletne vojne; nato se je povsem osamljena Avstrija morala prenehati vojskovati in se dokončno odpovedati Šleziji (mir v Hubertusburgu, 15.2.1763). Prusija si je zagotovila mesto v evropski pentarhiji. – Vojna je slovenske dežele prizadela z večjimi davki, slovenski vojaki pa so sodelovali v bojih na Češkem in v Šleziji.
Dostopnost