triumf [latinsko],
1. splošno: uspeh, zmaga.
2. antika: v starem Rimu praznovanje, ki ga je senat dovolil zmagovitemu vojskovodji (triumfator) po kakšni odločilni zmagi; zmagoslavni sprevod s plenom, žrtvenimi živalmi in ujetniki; sledil je voz, na katerem je bil s škrlatnim plaščem in lovorovim vencem okrašen triumfator. Sprevod se je premikal od Marsovega polja do Kapitola.

Sorodna gesla: Etruščani | imperator | Kapitol | Marsovo polje | Vercingetoriks


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek