celica, 1. splošno:tesen, zaprt prostor; tudi predelček v čebeljem satu.2. biologija:najmanjša enota živih organizmov, za katero so značilne vse lastnosti življenja (enoceličarji). Celico je 1667 odkril R. Hooke, M. J. Schleiden (1838) postavil teorijo o celični zgradbi rastlinskega telesa, Th. Schwann (1839) pa teorijo o celični zgradbi živalskega telesa. Raznolikost živih oblik je posledica razporeditve in delovanja celice. Celice so večinoma mikroskopske velikosti (0,01–0,1 mm); premer nekaterih bakterijskih celic je samo 0,001 mm, celice rastlin, ki vsebujejo mleček (mlečnice), so lahko dolge več metrov; rumenjak ptičjega jajca (jajčece) je ena sama celica. Osnovna snov vsake celice je citoplazma; celica praviloma vsebuje eno, redkeje več celičnih jeder (izjema so npr. brezjedrni eritrociti sesalcev). Rastlinske celice so večinoma obdane s celično steno, živalske celice pa le s tanko celično membrano. Celično jedro in celična plazma (citoplazma) sta lahko ločena le kratek čas. V citoplazmi živih celic poteka kemična pretvorba snovi (presnova), kjer nastajajo snovi za graditev celic, encimi, hormoni in se sprošča energija. Razl. celične strukture (organeli) omogočajo sočasen potek razl. procesov: endoplazemski retikulum je sistem membran, urejenih v cisterne in kanale, ki so povezani s celično površino na eni in z jedrnim ovojem na drugi strani; v celicah z intenzivno sintezo beljakovin (sekrecija) so na membranah zrnate strukture ribosomi, kjer poteka sinteza beljakovin (zrnati endoplazemski retikulum); diktiosomi, kot celoto jih imenujemo Golgijev aparat, so sploščeni prostori, obdani z elementarnimi membranami, ki so naložene druga na drugo v obliki skladovnice (cisterne). Od diktiosomov se stalno odcepljajo majhni mehurčki, Golgijevi vezikli, ki lahko vsebujejo polisaharide, eterična olja in druge makromolekule. Diktiosomi npr. sodelujejo pri razgradnji rastlinske celične stene. Najbolj raziskane celične strukture so mitohondriji, nosilci encimov dihalne verige. V citoplazmi so še vakuole, plastidi in njihove predstopnje proplastidi, lizosomi, mikrotubuli, maščobe, fibrile, ekskreti in druge snovi, pri enoceličarjih nastajajo razl. specialni organeli; živalske celice imajo posebni delitveni center centrosom (delitev jedra). Polprepustna (semipermeabilna) celična mrenica iz fosfatidov in beljakovin regulira pretok snovi skozi celico; deloma z osmozo, večinoma pa s kemijskimi reakcijami med molekulami v membrani (delno povečanje celične površine z mikrovili), snovmi, ki prehajajo skozi membrano, in s prekinitvijo celične mrenice pri sprejemu večjih delcev (fagocitoza, pinocitoza). Celična stena zrelih rastlinskih celic je zgrajena predvsem iz številnih snopov celuloznih molekul, ki se združujejo v micele in sestavljajo mikrofibrile. Na osrednjo lamelo, ki je večidel iz pektinov, se veže primarna celična stena, ki je prav tako večinoma iz pektinov, kjer potekajo mikrofibrile v razl. smereh. Na primarno steno se veže večplastna sekundarna stena. Tam potekajo mikrofibrile vzporedno, pri čemer se v posameznih plasteh spreminja usmerjenost fibril. Mejo med celično steno in protoplazmo oblikuje terciarna stena; po zgradbi in sestavi je podobna primarni in deluje kot osnova za nastanek sekundarne stene. Izmenjava snovi med celicami poteka skozi tanke, sitaste odprtinice (piknje). Celično jedro (nukleus, karion) je obdano z jedrnim ovojem iz dveh elementarnih membran; najpomembnejša struktura v interfaznem jedru je kromatin, ki se v delitvenem jedru izoblikuje v kromosome, v katerih je DNK (gen); v jedrcu (nukleolus) je RNK. Celično jedro je središče genskih informacij; s sintezo specifične RNK nadzira presnovo in vse celične strukture; te pa posredujejo snovi za osnovne strukture v jedru. Do celične delitve pride, ko se prostornina citoplazme približno podvoji; najprej se deli jedro, nato se razpolovi še citoplazma. Pri enoceličarjih se na novo nastale celice odcepljajo in tako nastanejo samostojni osebki; pri večceličarjih so celice večinoma funkcionalno specializirane in ostanejo povezane v tkiva, ki sestavljajo organe s posebnimi funkcijami.
Kratek pregled: celica Vse celice so v osnovi enako zgrajene. Obdane so s celično membrano, vsebujejo celično jedro in citoplazmo. V nasprotju z živalskimi celicami so rastlinske celice obdane s trdno celično steno iz celuloze. Ta izrazita celična stena je pripomogla k odkritju rastlinske celice: 1665 je Robert Hooke opazoval sataste kamrice v zamašku iz plute in jih imenoval cellulae. Celice so visoko organizirani sistemi; nastale so z združevanjem različnih struktur. Po endosimbiontski hipotezi naj bi prabakterije vdrle v preproste pracelice in se postopno spremenile v določene celične organele, kot so npr. mitohondriji, proizvajalci energije v celici. Mitohondrij je iz zunanje membrane, iz nagubane notranje membrane in zrnatega matriksa. Mitohondriji so avtonomni celični organeli in so podobni plastidom rastlinskih celic. Pod celično membrano je citoplazma z organeli, ki imajo v celici različne funkcije. Tako endoplazemski retikulum (ER) z labirintom kanalov oblikuje nekakšen transportni sistem celice, ki omogoča intracelularni prenos snovi. V celici sta dva tipa endoplazemskega retikuluma: gladki ER in zrnati ER. Na zunanji površini membrane zrnatega ER so ribosomi, ki so lahko tudi prosti v citoplazmi. Tam poteka sinteza beljakovin. V Golgijevem aparatu nastajajo končni produkti sinteze beljakovin (sekreti), celične membrane in druge snovi. Lizosomi vsebujejo prebavne encime. Energija, ki se sprošča ob oksidaciji, se v mitohondrijih veže v obliki ATP. Celično jedro ali nukleus je krmilni center za vse celične dejavnosti. Vsebuje tudi dedne informacije, brez katerih ne bi bilo delitve in razmnoževanja. Celično jedro je obdano z jedrnim ovojem, ki je v neposredni povezavi z membrano endoplazemskega retikuluma. V osnovi je celica označena kot najmanjša samostojna enota živega organizma. Vse celice niso zmožne samostojnega življenja. Normalno so samostojni le enoceličarji, praživali. Celice večceličarjev so se večinoma specializirale in tako izgubile samostojnost. Povezujejo se v tkiva in njihova oblika se spreminja v zvezi s funkcijo. Tako je živčno tkivo hrbtenjače sestavljeno iz velikih, razvejanih živčnih celic in majhnih kroglastih celic glia; krvne celice pa so iz brezjedrnih rdečih krvničk, eritrocitov, majhnih krvnih ploščic ali trombocitov in različnih tipov belih krvničk ali levkocitov. Človeško telo je iz približno 100.000 milijard celic. Kromosomi so jedrne strukture, ki nosijo dedne informacije in so pretežno iz deoksiribonukleinske kisline (DNK). Določeni tipi, kot so orjaški kromosomi, imajo mikroskopsko vidne izbokline (puffs); to so mesta z visoko gensko aktivnostjo. Dolga vrvica DNK je v kromosomu v povezavi s histonskimi beljakovinami večkrat nagubana in zložena tako, da zavzema le delček njene dejanske dolžine. Po današnjih predstavah, temelječih na modelu, ki sta ga 1953 razvila J. D. Watson in F. H. Crick, je DNK zgrajena iz spiralno zavite dvojne vrvice, ki jo označujemo kot dvojni heliks (Helix = polž). Vsaka vrvica ima hrbtenico iz sladkornih in fosfatnih molekul, s katerimi se povezujejo štiri dušikove baze, ki se s prečnimi vezmi vežejo v trdne pare, in sicer timin z adeninom in gvanin s citozinom. Nepravilno razvrščanje parov in številne možnosti variacij opredeljujejo bogastvo shranjene dedne informacije. Skupna dolžina odvitih DNK-molekul kromosomov človeške celice je 2 m. Njihova informacijska vsebina ustreza vsebini približno 500 knjig s po 1500 stranmi. Avtor Milan Klima
Dostopnost