redovništvo, v večini višjih verstev stan posvečenosti; kdor pristopi k njemu, se odpove vsemu svetnemu in izreče določene zaobljube (posebno spolne vzdržnosti in uboštva). – V krščanski Cerkvi se je v 3. st. iz Egipta razširilo puščavništvo, ki ga je utemeljil Anton Puščavnik; Pahomij je prvim samostanom dal trdno pravilo skupnega življenja; prvi cenobitski (puščavniški) samostan na Z je ustanovil Martin iz Toursa; odločilna so bila Pravila Benedikta iz Nursije, ki so postala zgled številnim poznejšim z. redovom; na V se je poleg cenobitskega življenja v samostanih ohranilo tudi idioritmično življenje lavre in skete, skoraj puščavniškega načina redovnega življenja s skupnim sodelovanjem pri božji službi; z. meništvo je postalo misijonarsko, kulturno in socialno zelo dejavno, medtem ko v. meništvo živi predvsem za kontemplacijo.
Dostopnost