Karel (angleško-francosko Charles, špansko Carlos, nemško Karl, romunsko Carol), knezi:1. Karel Martel [‘kladivo’], frankovski majordom (714–741), sin Pipina II. Srednjega iz hiše Karolingov, *ok. 688, †22.10.741 Quierzy-sur-Oise; združil Nevstrijo in Avstrazijo, pokoril Frize in Alemane ter dosegel, da so Bavarska, Saška in Akvitanija postale delno odvisne od frankovske države. 732 pri Toursu in Poitiersu porazil Arabce, ki so prodirali proti z. Evropi.
Sorodna gesla: Avstrazija | Chrodegang | Karlman I. | Karolingi | Liutprand | majordom | Nevstrija | Pipin III. Mlajši | Pipin II. Srednji | Sankt Gallen2. Karel I. Veliki(latinsko Carolus Magnus, francosko Charlemagne), kralj Frankov (768–814), rimski cesar (od 800), sin Pipina III. Mlajšega, *2.4.747, †28.1.814 Aachen; po smrti svojega brata Karlmana II. 771 samovladar frankovske države. V mnogih bojnih pohodih (772–804) pokoril Sase in jih prisilil, da so prevzeli krščanstvo (ustanovitev škofij Bremen, Münster, Paderborn, Osnabrück, Verden in Minden ter tudi uvedba grofijske uprave). Papež Hadrijan I. ga je poklical na pomoč, 773/74 je osvojil langobardsko državo v Italiji, jo združil s frankovsko državo in obnovil Pipinove darovnice (Cerkvena država). Po pokoritvi zadnje samostojne langobardske vojvodine Benevent (787) je 788 odstranil bavarskega vojvodo Tasila III. in mu preprečil osamosvojitev (neodvisnost od frankovske države); s tem je bilo konec tudi samostojnosti prednikov Slovencev v Karantaniji. Od 778 se je v s. Španiji bojeval z Arabci in Baski; 789 oz. 812 je pomiril slovanske Ljutiče in 806 lužiške Srbe; 805/06 prisilil Češko, da je plačevala tribut frankovski državi. Veliko vojaških naporov (ne glede na saške vojne) je bilo potrebnih za razbitje države Avarov (791, 795/96, 805). Za zaščito meja je ustanovil Špansko, Bretonsko, Lužiško, Avarsko in Furlansko marko. 812 sklenil aachenski mir z Bizancem. Zaradi visokega mnenja o svoji službi in zavesti o svojih religioznih dolžnostih je posegel tudi v cerkvene razmere; tako je sinoda v Frankfurtu (794) pod njegovim vodstvom zavrnila sklepe drugega nicejskega koncila (787) o čaščenju ikon, ki jih je potrdil papež. S prevzemom cesarske krone (Rim 800) je ponovno sprejel idejo o rimskem cesarstvu (napis na buli: Renovatio Romani imperii), uskladil antične, krščanske in germanske ideale in predstave ter položil temelje krščanskega zahoda. Karla I. so imenovali tudi rex Europae. V prizadevanju, da bi utrdil državno enotnost, je izoblikoval upravo in sodstvo: obnovitev frankovske ureditve po grofijah, redno opravljanje nadzora in redni sodni zbori z missi dominici, reorganizacija kraljeve dvorne kapele (pisarna) in palatinskega sodstva, poenotenje in kodifikacija sodstva, krepitev fevdnih odnosov. Poleg trgovine, obrti in poljedelstva je predvsem pospeševal kulturni razvoj svoje države; na svoj dvor je poklical številne učenjake (Alkuin, Einhard); Aachen je postal njegova najsijajnejša in najljubša palača; podpiral ureditev stolnih in samostanskih šol.
Saga o Karlu Cikel sag o Karlu Velikem in Karolingih, največkrat v epski oliki; od konca 11. st. znana v Franciji (Roland), od 12. st. tudi v Nemčiji (Konrad, klerik); v 12./13. st. v ciklih, v Franciji kot Geste du Roi, v Nemčiji kot Karlmeinet.
Sorodna gesla: Arelat | Karel I. Veliki | Karlman III. | Ludvik (II.) Nemški | Normani5. Karel I. Anžujski, neapeljsko-sicilski kralj (1265–85), mlajši brat Ludvika IX. Svetega, *1226, †7.1.1285 Foggia; 1263 ga je papež Urban IV. postavil za državnega vikarja za Italijo, 1265 mu je papež Klemen IV. podelil Neapelj in Sicilijo. Pri tem ni upošteval pravice Staufovcev do oblasti. Z zmago nad Manfredom pri Beneventu (1266) je v resnici pridobil oblast nad spodnjeitalijansko kraljevino, z zmago nad zadnjim Staufovcem Konradinom pri Tagliacozzu (1268) pa jo je uspešno ubranil. Vstaja Sicilijancev 1282 (sicilske večernice), ki so Manfredovega zeta Petra III. Aragonskega postavili za kralja, je omejila njegovo oblast na Neapelj.
Sorodna gesla: Frangipane | italijanska zgodovina | Klemen IV. | Konradin | Ludvik IX. Sveti | Manfred | Neapelj | nemška zgodovina | Sicilija | sicilske večernice | Urban IV.6. Karel IV., nemški kralj (1346–78), nemški cesar (od 1355), sin kralja Ivana Češkega, iz rodbine Luksemburžanov, *14.5.1316 Praga, †29.11.1378 prav tam; 1346 protikralj Ludviku IV. Bavarcu, po njegovi smrti 1347 priznan kot kralj; odpovedal se je obnovitvi nemškega gospostva v Italiji; z zlato bulo (1356) oblikoval temeljni državni zakon, ki je urejal volitve kralja in volilne kneze povzdignil med nosilce državne oblasti; njegova politika mu je prinesla Spodnjo Lužico (1367) in Brandenburg (1373). Posebno skrb je posvečal Češki in svoji rezidenci Pragi (ustanovitev praškega novega mesta, zgraditev stolnice sv. Vida in Karlovega mostu, ustanovitev prve univerze v Svetem rimskem cesarstvu 1348 v Pragi). Napisal avtobiografijo.
Sorodna gesla: Artevelde, Filip | Filip II. Drzni | Izabela | pragmatična sankcija8. Karel VII., francoski kralj (1422–61), *22.2.1403 Pariz, †22.7.1461 Mehun-sur-Yèvre; ob začetku njegovega vladanja sta bili Francija s. od Loare in z. Guyenne v angleških rokah; potem ko je Ivana Orleanska 1429 v stoletni vojni dosegla preobrat, so Angleži do 1453 izgubili vse francoske posesti (razen Calaisa); s pragmatično sankcijo iz Bourgesa (1438) je ohranil galikanske svoboščine; z ustanovitvijo konjeniških »ordonančnih čet« – plačevali so jih iz neposrednih davkov (taille royale) – oblikoval zasnovo redne vojske.
Sorodna gesla: Arras | Basin, Thomas | Filip III. Dobri | Guyenne | Ivana Orleanska | Ivan Neustrašni | Izabela | Ludvik XI. | Maksimilijan III. Jožef | nemška zgodovina | pragmatična sankcija | Sorel, Agnés | stoletna vojna9. Karel Drzni, burgundski vojvoda (1467–77), sin Filipa III. Dobrega, *10.11.1433 Dijon, †5.1.1477 pred Nancyjem; skušal se je rešiti vazalstva, ki ga je vezalo s francosko krono, in Burgundijo povečati na račun Francije in Svetega rimskega cesarstva; 1469 pridobil zastavno gospostvo nad habsburškimi posestmi ob Zgornjem Renu in 1466/67 zavzel knežjo škofijo Liège, 1472/73 vojvodino Geldern, 1475 vojvodino Lotaringijo. Švicarji so 1476 pri Grandsonu in Murtnu Karla premagali ter ga 1477 (povezani so bili z lotarinškimi in alzaškimi četami) povsem porazili pri Nancyju. S poroko njegove dedinje, hčerke Marije, z nadvojvodo Maksimilijanom Avstrijskim (1477) so Habsburžani pridobili pravico do Burgundije; to je izzvalo napetosti s Francijo.
Sorodna gesla: Burgundija | Filip III. Dobri | francoska zgodovina | Habsburžani | Marija Burgundska | Zürich10. Karel VIII., francoski kralj (1483–98), vnuk Karla VII., *30.6.1470 Amboise, †7.4.1498 prav tam; uveljavil pravico anžujske hiše do neapeljskega kraljestva; 1495 zasedel Neapelj, vendar se je moral umakniti pred koalicijo Aragonije, Benetk, Milana in cesarja Maksimiljana I.
Sorodna gesla: Commines, Philippe de | italijanska zgodovina | Ludvik XII. | Maksimilijan I. | Neapelj | Senlis | Sforza, Ludovico Maria11. Karel V., nemški kralj (1519–56), nemški cesar (1530–56), kot Karel I. kralj Španije (1516–56), sin Filipa I. Lepega in Ivane Blazne, *24.2.1500 Gent, †21.9.1558 San Gerónimo de Yuste (Estremadura); Karel V. si je v štirih vojnah proti francoskemu kralju Francu I. (1521–26, 1527–29, 1536–38, 1542–44), v katerih je njegova vojska pri Pavii (1525) izbojevala zmago in zavzela Rim (1527), zagotovil burgundska posestva in prevlado v Italiji. 1529 se je zoperstavil Turkom, ki so že prodrli do Dunaja. Čeprav je podpiral osvojitve Mehike (1519–21) in Peruja (1532/33) le zaradi pokristjanjevanja poganov, so postale te temelj španski kolonialni državi. Kot odločni nasprotnik reformacije je izobčil M. Luthra in prepovedal širjenje njegovih spisov (wormški edikt 1521), vendar je 1532 – grozila mu je nevarnost francoskega kralja in Turkov – privolil v nürnberški verski mir. Njegovi poskusi, da bi z verskimi dogovori (Hagenau 1540, Worms 1541, Regensburg 1541 in 1546) našel za obe strani sprejemljivo rešitev, je propadel zaradi nezaupanja luterancev pa tudi zaradi nepopustljivosti papežev; ti sprva kljub ostrim pritiskom cesarja niso bili pripravljeni niti sklicati ekumenskega reformnega koncila. Zmagoviti konec šmalkaldenske vojne (1546/47) je K. prinesel le začasno premoč nad protestanti. Augsburški interim (1548) so lahko vsilili le nekaterim redkim protestantskim državnim stanovom. Zarota knezov 1552 pod vodstvom Mavricija Saškega (podprla jo je Francija) je pripeljala do augsburškega verskega miru, ta pa je zagotovil enakopravnost luterancev in katolikov. 1555/56 je Karel V. odstopil, v Španiji in Burgundiji v korist svojega sina Filipa II., v Avstriji in hkrati kot cesar pa v korist svojega brata Ferdinanda I.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Notranja Avstrija14. Karel I., angleški kralj (1625–49), sin Jakoba I., *19.11.1600 Dunfermline (Škotska), †30.1.1649 London; podpiral katolike in si prizadeval za spravo med anglikansko in rimskokatoliško Cerkvijo. Čeprav je moral v deklaraciji o pravicah (1628) parlamentu priznati pravico, da odloča o davkih, je 1629–40 vladal brez parlamenta. Šele ko je v boju proti Škotski – ta je odklonila anglikanski cerkveni red – potreboval finančno podporo, je ponovno sklical parlament. V državljanski vojni 1642–46 je vojska parlamenta premagala kraljevo. Na priganjanje O. Cromwella ga je okrnjeni parlament obsodil na smrt in dal obglaviti.
Sorodna gesla: Friderik Viljem Veliki | Kristina | Švedska16. Karel II., angleški kralj (1660–85), sin Karla I., *29.5.1630 London, †6.2.1685 prav tam; po usmrtitvi njegova očeta so ga Škoti in Irci oklicali za kralja, vendar ga je O. Cromwell 1651 pri Worcestru premagal in pregnal; 1660 s sklepom parlamenta poklican na prestol; z zakonom o verski prisegi (1673) in habeasu corpusu (1679) je moral ustreči parlamentu. Z zunanjo politiko se je pridružil Ludviku XIV. Francoskemu ter vodil drugo in tretjo pomorsko vojno proti Nizozemski (1664–67 in 1672–74), 1664 zavzel Novi Amsterdam (New York); že od mladosti se je nagibal h katolištvu, na smrtni postelji pa se je spreobrnil.
Sorodna gesla: Cromwell, Oliver | Jakob II.17. Karel V. Leopold, lotarinški vojvoda (1675–90), cesarski feldmaršal, *3.4.1643 Dunaj, †18.4.1690 Wels (Zgornja Avstrija); od 1676 vrhovni poveljnik cesarskih čet, 1683 porazil Turke pred Dunajem in do 1687 osvobodil celotno Ogrsko; v pfalški nasledstveni vojni na renski fronti uspešen tudi proti Franciji; v svoji vojvodini, ki so jo zasedli Francozi, ni mogel izvrševati oblasti.
Sorodna gesla: pfalška nasledstvena vojna18. Karel XI., švedski kralj (1660–97), sin Karla X. Gustava, *24.11.1655 Stockholm, †5.4.1697 prav tam; z odvzemom kronskih posesti strl moč plemstva. 1682 z »razglasitvijo suverenosti« državnega zbora privzel skoraj neomejeno moč; kot zaveznika francoskega kralja Ludvika XIV. v holandski vojni ga je 1675 pri Fehrbellinu povsem porazil Friderik Viljem Brandenburški.
Sorodna gesla: Ludvik XIV. | Švedska19. Karel II., španski kralj (1665–1700), *6.11.1661 Madrid, †1.11.1700 prav tam; v devolucijski vojni (1667/68) izgubil obmejne trdnjave Španske Nizozemske, v holandski vojni (1672–1678/79) Svobodno grofijo Burgundijo; kot zadnji španski Habsburžan imenoval za dediča (španska nasledstvena vojna) Filipa Anžujskega, vnuka Ludvika XIV. Francoskega.
Sorodna gesla: devolucijska vojna | Filip V. | Habsburžani | Karolinsko otočje | Svobodna grofija Burgundija | španska nasledstvena vojna | španska zgodovina20. Karel XII., švedski kralj (1697–1718), sin Karla XI., *27.6.1682 Stockholm, †11.12.1718 Halden; sprva uspešen v nordijski vojni, s katero so Danska, Saška-Poljska in Rusija skušale uničiti švedsko prevlado na Baltskem morju; Avgusta Močnega prisilil, da se je odpovedal Poljski (Altranstädt), vendar ga je 1709 car Peter I. Veliki pri Poltavi premagal in moral je zbežati v Turčijo. 1714 se je vrnil na Švedsko in poskusil povrniti posesti, ki jih je ta medtem izgubila; padel pri obleganju norveške trdnjave Fredrikshald, morda so ga ustrelili njegovi lastni ljudje. S Karlom XII. je Švedska izgubila položaj velesile.
Sorodna gesla: Altranstädt | Avgust Močni | Mazepa, Ivan Stepanovič | nordijska vojna | Peter I. Veliki | Poljska | Stanislav I. Leszczyński21. Karel VI., nemški cesar (1711–40), drugi sin cesarja Leopolda I., *1.10.1685 Dunaj, †20.10.1740 prav tam; po izumrtju španskih Habsburžanov (1700) je zahteval pravico do španske krone, vendar je – 1703 oklican za kralja – lahko zavladal le v Kataloniji. Ko so mu po smrti njegovega brata Jožefa I. (1711) pripadle tudi avstrijske dedne dežele in cesarska čast, se je Anglija v skrbi za evropsko ravnotežje umaknila iz španske nasledstvene vojne in ga prisilila, da se je odpovedal Španiji v korist Burbonov (v rastatskem miru, 1714) in se zadovoljil s španskimi stranskimi deželami Neapljem, Milanom in Nizozemsko. V poljski nasledstveni vojni (1733–1735/38) je izgubil Neapelj in Sicilijo ter Lotaringijo, v turški vojni 1736–39 Srbijo in Malo Vlaško. 1713 izdana pragmatična sankcija za zagotovitev prestolonasledstva njegovi hčeri Mariji Tereziji ni mogla preprečiti avstrijske nasledstvene vojne. S Karlom VI. je izumrl moški rod Habsburžanov. Pod Karlom VI. vrhunec baročne kulture v Avstriji.
Sorodna gesla: Aranda, Pedro Pablo Abarca de Bolea | Filip V. | sedemletna vojna | severnoameriška vojna za neodvisnost | španska zgodovina24. Karel Teodor, pfalški volilni knez (1742–77), volilni knez Bavarske (1777–99), *11.12.1724 Drogenbos (pri Bruslju), †16.2.1799 München; 1733 pfalško-sulzbaški vojvoda, 1742 pfalški volilni knez, 1777 (po izumrtju bavarske veje Wittelsbachov) Bavarske; njegove načrte, da bi Bavarsko odstopil Avstriji za denarno odškodnino in podelitev dednih državnih kneževin njegovim nezakonskim sinovom, je prekrižal Friderik II. Veliki (bavarska nasledstvena vojna), prav tako njegov načrt, da bi Bavarsko zamenjal za Avstrijsko Nizozemsko (knežja zveza).
Sorodna gesla: bavarska nasledstvena vojna | Friderik II. Veliki | iluminati | knežja zveza | Maksimilijan IV. Jožef25. Karel Evgen, württemberški vojvoda (1737–93), *11.2.1728 Bruselj, †24.10.1793 Stuttgart; zelo nadarjen, vendar ljubitelj razkošja in tiranski, 1758–70 vladal brez predstavnikov deželnih stanov; pod vplivom svoje druge soproge Frančiške Hohenheimske vladal v duhu razsvetljenega absolutizma; 1771 ustanovil Karlovo šolo.26. Karel Friderik, badenski mejni grof (1738–1803), volilni knez (1803–06), nadvojvoda (1806–11), *22.11.1728 Karlsruhe, †10.6.1811 prav tam; 1738 mejni grof Baden-Durlacha, 1771 podedoval tudi Baden-Baden; 1783 odprava nevoljništva. Reforme izvedel v duhu razsvetljenega absolutizma in ustvaril zgledno uradništvo; 1806 pristopil k Renski zvezi.
Sorodna gesla: Hauser, Kaspar | Renska zveza27. Karel Avgust, saško-weimarsko-eisenaški vojvoda (1758–1815), nadvojvoda (1815–28), *3.9.1757 Weimar, †14.6.1828 Graditz; do 1775 pod skrbništvom svoje matere Ane Amalije; dober Goethejev prijatelj, podpiral razvoj Weimarja v mesto muz in zgradil univerzo v Jeni; politično se je tesno naslonil na Prusijo.
Sorodna gesla: Ana Amalija | Goethe, Johann Wolfgang von | Herder, Johann Gottfried von28. Karel X., francoski kralj (1824–30), mlajši brat Ludvika XVI. in Ludvika XVIII., *9.10.1757 Versailles, †6.11.1836 Gorica; kot artoijski grof se je postavil na čelo protirevolucionarnemu delovanju francoskih emigrantov; po restavraciji 1814/15 vodja skrajne desnice; kot kralj je svoje absolutistično in reakcionarno vladanje skušal utrditi s podpiranjem Cerkve in klera; z julijsko revolucijo (1830) strmoglavljen.
Sorodna gesla: Bernadotte | Désirée | francoske koalicijske vojne | Norveška | Oskar I. | osvobodilne vojne | Švedska30. Karel, avstrijski nadvojvoda, tretji sin cesarja Leopolda II., *5.9.1771 Firence, †30.4.1847 Dunaj; v francoskih koalicijskih vojnah kot poveljnik večkrat zmagovalec nad Francozi pod Jourdanom in Masséno; od 1801 predsednik dvornega vojnega sveta; prizadeval si je za reorganizacijo, boljšo izurjenost in povečanje avstrijske vojske. V vojni 1809, ki ji je sicer nasprotoval, je pri Aspernu premagal Napoleona I., vendar je bil pri Wagramu poražen.
Sorodna gesla: Aspern | francoske koalicijske vojne | Leopold II. | Napoleon I.31. Karel I., romunski knez (1866–81), kralj (1881–1914), *20.4.1839 Sigmaringen, †10.10.1914 Sinaia (v Karpatih); iz hiše Hohenzollern-Sigmaringen; sprva pod Turki; ko je njegova dežela po turško-ruski vojni 1877/78 postala neodvisna, razglašen za kralja (1881); 1883 se je priključil dvozvezi, nastali zaradi ruskih hegemonističnih prizadevanj na Balkanu; v nasprotju z njegovo željo je Romunija ob začetku prve svetovne vojne ohranila nevtralnost.
Sorodna gesla: dvozveza32. Karel I., kot kralj Ogrske Karel IV., avstrijski cesar (1916–18), *17.8.1887 Persenbeug (Spodnja Avstrija), †1.4.1922 Funchal (Madeira); 1916 na prestolu nasledil svojega starega strica Franca Jožefa I.; med prvo svetovno vojno si je prizadeval za mirovni sporazum; zaradi Sikstove afere napetosti z nemškimi zavezniki; dva neuspešna poskusa, da bi spet dobil oblast na Madžarskem (aprila in oktobra 1921); nato pregnan na Madeiro.
Sorodna gesla: avstrijska zgodovina | Cita Burbonska in Parmska | Czernin, Ottokar | Franc Jožef I. | Sikstova afera | svetovna vojna33. Karel II., romunski kralj (1930–40), pranečak Karla I., *15.10.1893 Sinaia, †4.4.1953 Lizbona; 1927 se je moral zaradi škandala odpovedati prestolonasledstvu v korist svojega sina Mihaela; 1930 ga je Maniujeva vlada poklicala iz pariškega izgnanstva; uvedel je avtoritaren režim; njegovo ponudbo za posredovanje med Veliko Britanijo in Nemčijo (novembra 1939) je Hitler zavrnil; 1940 ga je maršal I. Antonescu prisilil k odstopu.
Sorodna gesla: Antonescu, Ion | Mihael I. | Romunija34. Karel XVI. Gustav, Carl Gustaf Folke Hubertus, švedski kralj (od 1973), *30.4.1946 dvorec Haga (pri Stockholmu); s spremembo ustave 1975 dejavnost omejena na reprezentativne naloge.
Dostopnost