železniške spojke, spojke za povezavo med železniškimi vagoni in lokomotivami. Pri pospeševanju prenašajo vlečne (natezne) sile, pri zaviranju pa tlačne, obenem pa blažijo vzdolžne tresljaje in udarce. Najbolj razširjene so: 1. ročna spojka z vlečnim kavljem ima spono z navojnim izenačevalnikom dolžine. Spenjanje in odpenjanje opravijo ročno, ločeno pa spenjajo tudi druge povezave, ki tečejo vzdolž vlaka (električno in pnevmatsko napeljavo). Čeprav je zastarela, se še vedno pogosto uporablja; 2. polavtomatska drogovna spojka ima zaskočno, zaporno in sprostilno pripravo; 3. avtomatska spojka s središčnim odbojnikom samodejno poveže tudi električne in pnevmatske (zavorne) napeljave. Omogoča hitrejše sestavljanje vlakovnih kompozicij na ranžirnih postajah. Uporabljajo jo nekateri sodobnejši (posebej potniški) vlaki, širšo uporabo v Evropi pa načrtujejo za naslednje desetletje.
Dostopnost