bolgarska književnost, književnost, napisana v bolgarščini; 1. starobolgarsko obdobje (zlata doba): razcvet med vladavino carja Simeona I. (893–927), nastanek književnega jezika s prevajanjem iz grščine, pozneje tudi izvirna dela, pretežno nabožno pismenstvo, ki je postalo zgled tudi vzhodnim Slovanom in Srbom, npr. Šestdnevnik metropolita Janeza, obramba cirilice meniha Hraberja, spis duhovnika Kozme proti bogomilom; 2. srednjebolgarsko obdobje (13. in 14. st.), tudi posvetna književnost (prepesnitev romanov o Troji in o Aleksandru). Na duhovnem področju je bila pomembna šola iz Tirnova, ki je bila pod vplivom hezihazma. Njena glavna predstavnika sta zadnji bolgarski patriarh Jevtimij in njegov učenec Grigorij Camblak, ki sta pisala večidel življenjepise svetnikov in pridige, katerih slog je postal zgled Srbom in vzhodnim Slovanom. Prevlada Turkov in močna naslonitev bolgarske Cerkve na grško sta skoraj ohromila duhovno življenje; le ljudsko pesništvo je še živelo naprej. V 18. st. prvi zametki narodnostne samozavesti (npr. v rokopisnem delu meniha Pajsija Slavjano-bolgarska zgodovina, 1762), ki so uvod v osvobodilni boj v 19. st.; 3. novobolgarsko obdobje – novi vodilni sloj se je večinoma izobraževal na ruskih šolah in univerzah, med njimi tudi vrsta literarnih talentov; Georgi Rakovski (1821–67), P. Slavejkov, Vasil Drumev (1840–1901), L. Karavelov, revolucionarni pesnik H. Botev in posebej I. Vazov, »vest naroda«, veljajo za utemeljitelje nove bolgarske književnosti. Kot oster kritik nove stvarnosti po osvoboditvi je 1878 nastopil Aleko Konstantinov z romanom Baj Ganju (1894). Mlada generacija se je vedno bolj obračala k z. vzornikom (vpliv F. Nietzscheja in A. Schopenhauerja kot tudi vseh literarnih smeri naslednjih desetletij). Izvrstni liriki so P. Slavejkov, Teodor Trajanov (1882–1945), Nikola Vapcarov (1909–1942) in E. Bagrjana. Med prozaisti v tem obdobju izstopata J. Jovkov in D. Talev. Po 1944 je bolgarska književnost, tako kot vse druge književnosti na komunističnem območju, doživela oženje svoje tematske in umetniške svobode zaradi prevlade socialističnega realizma. Za najpomembnejše delo tega obdobja velja roman Tobak (1951; sl. 1966), Dimitŭrja Dimova (1909–1966).
Dostopnost