turška glasba, turška ljudska glasba obsega dve poglavitni skupini: ritmično svobodne in bogato ornamentirane pesmi (ljubezenske pesmi, žalostinke) in zadržane, po melodiji ožje, ritmično asimetrične plesne napeve. Obstajajo tudi pesmi ob spremljavi lutnje in péti stari epi. Poglavitni instrumenti: kaval (vzdolžna flavta) in düdük (kljunasta flavta), saz in ud (lutnji), gosli, pa tudi bobni. Turška umetna glasba se je v 15. st. osamosvojila od islamske umetne glasbe in razvila 24-stopenjski tonski sistem in tehniko makam. Imena skladateljev znana že od 16. st., toda šele Hamparsum Limonciyan (1768–1839) je ustvaril notacijo za zapis glasbe. Pomembni skladatelji: Buhurîzade Mustafa Itrî (1640–1712), Ahmed III. (1673–1736), Hamamîzâde Ismail Dede (1778–1846). Turško vojaško glasbo so v 18. st. v Evropi posnemali v obliki janičarske glasbe. Evropeizacija turške glasbe se je začela z imenovanjem G. Donizettija za glasbenega direktorja sultanovega dvora (1828); Atatürkove reforme so jo še spodbudile. Mlajši skladatelji si večinoma prizadevajo za sintezo turških in zahodnih slogovnih prvin po zgledu A. A. Sayguna. Znova organizirajo tudi tradicionalna, javna tekmovanja pevcev.
Dostopnost