Zupan, Vitomil, slovenski pisatelj, *18.1.1914 Ljubljana, †14.5.1987 prav tam; med okupacijo v internaciji in partizan, v službi na radiu, obsojen na montiranem procesu in zaprt, diplomiral na Fakulteti za gradbeništvo; svobodni književnik. Številna pred vojno napisana dela objavil šele v 70. letih zaradi očitane dekadentnosti (psihološka partizanska novela Andante Ptetico, 1945, drama Stvar Jurija Trajbasa, 1947). Modernistični romani Potovanje na konec pomladi (1972), Klement (1974), Zasledovalec samega sebe (1975) prikazujejo problematične osebe preživelega sveta, Menuet za kitaro (na petindvajset strelov) je umetniško podoživetje partizanstva, Igra s hudičevim repom (1978) drzna predstavitev zakonske krize; sugestivno avtobiografsko pričevanje v romanih Komedija človeškega tkiva (1980), Levitan (1982) in Apokalisa vsakdanjosti (1988). Gojil tudi aktivistično dramo (Rojstvo v nevihti, 1945; 1947 Prešernova nagrada), parabolično moraliteto (Ladja brez imena, 1972), eksistencialistično (Aleksander praznih rok, 1973), neonaturalistično (Bele rakete lete na Amsterdam, 1973) in eksperimentalno dramo (Zapiski o sistemu), pisal pesmi, radijske in televizijske igre, scenarije, eseje in mladinsko prozo. 1984 Prešernova nagrada za življenjsko delo.
Dostopnost