dekonstrukcija [latinsko], filozofska metoda, ki izpostavlja nekonsistentnosti in protislovje filozofskega argumenta, katerega legitimnost naj bi bilo že samo filozofsko prevpraševanje. Pojem je pod vplivom M. Heideggerja konec 60. let uvedel J. Derrida; trdil je, da je vsa filozofija Zahoda gradila na logocentrizmu. Pojmov, ki bi bili že kot takšni navzoči v zavesti, ni. Če trdimo, da so vpeti v relacijske odnose, tudi ta trditev predpostavlja vnaprejšnjo držo, zato je nemogoče povedati tudi, kaj dekonstrukcija je oz. kaj ni. Vprašanje, ki si ga dekonstrukcija zastavlja, je, kaj so osnovna protislovja (najpogosteje pisava – glas) in kako jih teoretski refleksiji razkriti. Derrida jih je poskušal premagati z »vedo prihodnosti« (gramatologija), razvijal je svoje koncepte oz. pokazal, kako je zgodovina filozofski problem že reševala (farmakon pri Platonu, nadomestilo pri J.-J. Rousseauju itd.). Metoda (pristop, način branja) se je uveljavila domala v vseh sodobnih smereh družboslovnih vej, predvsem pa v (ameriški) literarni vedi. Dekonstrukcija kot metoda interpretacije literarnih del zavrača smiselnost interpretacije same in kaže, kako naj bi besedilo literarnega dela že tako ali tako vnaprej interpretiralo samo sebe. Za glavnega predstavnika dekonstrukcije velja v literarni vedi poleg Derridaja P. de Man. – Glagol dekonstruirati.
Dostopnost