Zahodni Goti (Vizigoti, Tervingi), del ljudstva vzhodnogermanskih Gotov, ki so prišli z j. Švedske in se na začetku našega štetja naselili na območju spodnjega toka Visle. V 2. st. so se Goti pomaknili naprej proti J; po naselitvi na zdajšnjem južnorusko-romunskem območju so se iz enotnega ljudstva izoblikovali Zahodni Goti, živeči med Dnestrom, Donavo in Transilvanijo, in v. od njih živeči Vzhodni Goti. V drugi polovici 3. st. so morali Rimljani Zahodnim Gotom prepustiti Dakijo, s. od Donave. 322 so bili sprejeti kot federati rimskega cesarstva; delno so prevzeli arijanstvo. 367 znova oživljeni boji z Rimljani. V mirovnem sporazumu iz 370 je bila kot meja določena Donava, izgubili pa so status federatov. Oslabljeni zaradi Hunov so se poganski Zahodni Goti 376 umaknili v Banat, krščanski Zahodni Goti pa so bili sprejeti v rimsko cesarstvo. Težave z oskrbo so vodile v upore in 378 pripeljale do bitke pri Adrianoplu (Odrin), v kateri so bili Rimljani povsem poraženi; padel je tudi cesar Valens. 382 je cesar Teodozij I. Veliki obnovil pogodbo o naselitvi iz 376 in spustil Zahodne Gote v Spodnjo Mezijo. Ker se je po smrti cesarja Teodozija (395) v Carigradu uveljavila protigermanska politika, so se pod vodstvom svojega kralja Alarika I. umaknili prek celega Balkana do Peloponeza. 401 so vpadli v Italijo, vendar jih je Stilihon pri Polenciji (402) in Veroni (403) odbil. Po Stilihonovi smrti 408 so spet vpadali v Italijo, 410 zavzeli in oplenili Rim. Alarikov svak in naslednik Ataulf (410–415) je Zahodne Gote peljal prek Galije v Španijo. 418 jim je cesar Honorij dodelil prebivališče v jz. Galiji; zasnovali so tološko državo, imenovano po glavnem mestu Tolosi (Toulouse). V bitki na Katalavnijskih poljanah (451), v kateri je padel njihov kralj Teoderik I., so podprli rimskega vojskovodjo Aecija proti Hunom. Cesar Nepot je 475 kralju Evriku podelil ozemlje med Loaro, Rono, Sredozemljem, Pireneji in Atlantikom; pozneje je Evrik razširil svojo kraljevino še na območje sv. Iberskega polotoka (rimska provinca Tarraconensis s Pamplono in Zaragozo). Pod njim je bilo kot prvo germansko plemensko pravo kodificirano zahodnogotsko (Codex Euricianus). Po porazu proti frankovskemu kralju Klodvigu I. 507 pri kraju Vouglé so izgubili Akvitanijo. Zato so razširili svojo oblast na Iberskem polotoku in ustanovili toledsko kraljevino z glavnim mestom Toledo. Odprava prepovedi porok med Zahodnimi Goti in Rimljani in sprejem krščanstva pri Zahodnih Gotih (druga polovica 6. st.) sta pospešila romanizacijo Zahodnih Gotov. Ta je potekala vzporedno z velikim kulturnim napredkom (Izidor Seviljski). Nasprotja med krono, plemstvom in klerom so spodkopala politično enotnost države in ta je pod pritiskom Arabcev 711 razpadla. Samo na SZ so se ohranili zahodnogotski ostanki (Asturija) in ti so postali prvaki rekonkiste.
Dostopnost