španska nasledstvena vojna, evropska vojna (1701–1713/14) za dediščino zadnjega španskega Habsburžana Karla II.: 6.2.1699 je umrl zakoniti dedič, bavarski volilni princ Jožef Ferdinand, zato je Karel II. za dediča nedeljive monarhije določil Filipa Anžujskega (Filip V.). S tem je zanemaril pričakovanja Habsburžanov in razl. pogodbe o delitvi in načrtih najpomembnejših evropskih sil. Ludvik XIV. se je po smrti Karla II. (1.11.1700) strinjal z njegovo oporoko in poskusil svojemu vnuku in dediču španske svetovne države zagotoviti tudi pravico do francoskega prestola. Proti grozeči francoski hegemoniji so se povezali cesar Leopold I., ki je za svojega drugega sina Karla uveljavljal habsburške pravice do dediščine, večina državnih stanov, Anglija in Združena Nizozemska. Francijo so podpirali Portugalska, Savoja, Mantova, Bavarska in Köln, vendar sta Portugalska in Savoja že 1703 prestopili na cesarjevo stran. Vojaška premoč s cesarjem povezanih sil se je jasno pokazala v bitki pri Höchstädtu na Donavi (13.8.1704). V njej sta princ Evgen Savojski in angleški vojskovodja J. Ch. Marlborough razbila francosko-bavarsko vojsko. Sledila je vrsta zmag (Ramillies 23.5.1706; Torino 7.9.1706; Oudenaarde 11.7.1708; Malplaquet 11.9.1709). Razen v Španiji – tam je vojvoda Karel z angleško-portugalsko podporo sprva dosegel nekaj uspehov (1703/04), potem pa se je moral umakniti do Katalonije – so zavezniki obdržali prednost na vseh bojiščih. Uspeh je pomenila altranstädtska konvencija (1.9.1707). Preprečevala je zvezo med Švedsko in Francijo in nordijsko vojno zadrževala daleč od nemških dežel. Konec 1708 je Ludvik XIV. začel mirovne pogovore s ponudbo, da se Francija odreče zahtevi po španski dediščini. Vendar se je takoj vse končalo, ker so zavezniki zahtevali, naj Ludvik XIV. ponudi vojaško pomoč pri izgonu svojega vnuka iz Španije. Preobrat je pomenila smrt mladega cesarja Jožefa I. (17.4.1711). Edini habsburški dedič je ostal njegov brat Karel (kot cesar Karel VI.), ki se je bojeval v Španiji. Anglija je tedaj spoznala, da bi zaradi morebitne zveze med Španijo in Nemčijo evropskemu ravnotežju nenadoma grozila habsburška in ne več francoska hegemonija, zato je s Francijo sklenila utrechtski mir (11.4.1713). Ludvik XIV. in burbonski princi so morali obljubiti, da Francije in Španije ne bodo nikoli združevali pod eno krono. Francija je morala Veliki Britaniji prepustiti Novo Fundlandijo, Novo Škotsko in Hudsonov zaliv, Španija pa Gibraltar in Menorko. Savoja, ki je tudi sklenila mir s Francijo, je dobila Sicilijo kot kraljevino. – Cesar in nemška država sta nadaljevala vojno, po neuspehih naslednje leto v Zgornjem Porenju pri Rastattu (7.3.1714) oz. Badnu v Argauu (7.9.1714) sta prav tako morala skleniti mir. Cesar je dobil do tedaj Špansko Nizozemsko, Neapelj, Sardinijo in Milano.
Dostopnost