ljudsko slovstvo (slovstvena folklora, ustno slovstvo), zbirni pojem za razl. zvrsti (ljudska pesem, ljudska proza, ljudsko gledališče) besednega ustvarjanja, razširjenega med ljudstvom. Ljudsko slovstvo je sinkretističen pojav, ker besedno izražanje spremljajo posebna intonacija, mimika, geste, lahko tudi glasba in ples. Za ljudsko slovstvo je značilen neposreden (naraven, netehničen) način komunikacije v majhnih skupinah pripovedovalcev ali pevcev in poslušalcev, skupna udeleženost v dogodku in tradicijski način prenašanja »iz roda v rod«. Avtorstvo je pridržano nadarjenim posameznikom, ohranjanje ljudskega slovstva pa je odvisno od njegove aktualnosti za vsakdanje in praznično življenje skupnosti. Zato je življenjska razsežnost oz. njegova funkcija v življenju skupnosti navadno celo pomembnejša od estetske. To je pomembna značilnost ljudskega slovstva v primerjavi z visoko, »pravo« književnostjo. Od nje se loči po obstoju v različicah in nenehnem spreminjaju (številne variante), po načinu posredovanja (pisano – ustno), jeziku (knjižni jezik – narečje) in jezikovnem slogu, po namenu (estetsko – pragmatično in estetsko).
Dostopnost