psihoza [grško], skupna označitev za različne duševne bolezni; za bolezensko sliko je značilen moten odnos bolnika do stvarnosti (zaradi halucinacij, blodenj, hudih motenj v čustvenem življenju, nagonih in mišljenju), pomanjkljivo bolnikovo zavedanje, da je njegovo stanje bolezensko, in pomanjkljiva sposobnost za upoštevanje družbenih norm in zahtev praktičnega življenja. Glede na vzroke ločimo: 1. eksogene psihoze (simptomatične psihoze), povzročajo jih patološke spremembe v možganih zaradi nalezljivih bolezni (meningitis, progresivna paraliza), zastrupitve (intoksikacijske psihoze, npr. zaradi alkoholizma; delirij), notranje bolezni (npr. motnje metabolizma in motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem), poškodbe možganov in žil zaradi degenerativnih procesov ter motnje bioelektrične aktivnosti možganskih celic (epilepsija); 2. endogene psihoze (duševne bolezni v ožjem pomenu, manično-depresivna psihoza, shizofrenija) ob skupnem učinkovanju dedno določenih dejavnikov, ne da bi ob tem obstajala dokazljiva (a morda vendarle navzoča) sprememba v možganih; pojavijo se predvsem ob psihosocialnih obremenitvah (poroka, rojstvo prvega otroka oz. sorojenca, ob smrti družinskega člana, spremembi življenjskih razmer). Nekatere psihoze se pojavijo le enkrat, akutno, nato pa nikoli več, druge se pojavljajo v fazah, presledkih, med izbruhi pa je bolnik povsem normalen, tretje pa nenadno ali postopoma pripeljejo do popolnega razpada osebnosti (demenca). – Terapija eksogenih psihoz je usmerjena k zdravljenju osnovne bolezni, pri endogenih psihozah pa je psihopatološke odzive mogoče ublažiti s psihofarmaki, redkeje s šokovnim zdravljenjem idr. ukrepi; te metode so problematične in ne omogočijo popolne ozdravitve. Naloge psihiatrije so raziskovanje, diagnoza, terapija; psihoterapija deluje le kot spremljevalen ukrep simptomatiki v blažji obliki. – Psihoza v širšem pomenu poljudno pomeni tudi vznemirjenost in paniko (množična p).
Dostopnost