maoizem, označitev za Mao Zedongovo razumevanje marksizma in leninizma oz. prilagoditev azijskim, posebej kitajskim razmeram. Po Mau naj bi svetovna komunistična revolucija ne izšla iz visokoindustrializirane države, temveč iz bolj agrarne države tretjega sveta. Nosilci revolucije bi morali biti potemtakem v prvi vrsti kmetje, vodila pa bi jih KP, ne industrijski proletariat. Revolucija bi morala biti nasilna z gverilsko taktiko, in to v obliki ljudske vojne. Cilj naj bi bil vzpostavitev demokratične ljudske diktature. V svetu bi morali doseči osvoboditev revnih držav tretjega sveta izpod imperialističnega jarma ob pomoči že osvobojenih držav, predvsem Ljudske republike Kitajske. Mao je menil, da mora revolucija potekati nenehno; razredni boj je treba nadaljevati tudi v socializmu, da bi izključili ideološko okostenelost (»reforma mišljenja«), nasprotja, birokratske interese in tudi nastanek novih razrednih nasprotij ter zagotovili vzgojo revolucionarnih naslednikov. Maove teorije so se jasno izrazile predvsem v veliki proletarski kulturni revoluciji (1965–69); imele pa so tudi velik vpliv na osvobodilna gibanja v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki ter na evropsko novo levico.