abstraktna umetnost, od resničnosti, od predmeta »odmaknjena« umetnost; v pomenu se razlikuje od nepredmetne umetnosti. Abstraktna umetnost izhaja v osnovi iz vidnih pojavov stvari, vrača se k skrajnim poenostavitvam, osnovnim oblikam, šifram in prvotnim pomenom. Primere abstraktne umetnosti najdemo v arhaiku, pri umetnosti naravnih ljudstev, v različnih obdobjih umetnosti Daljnega vzhoda. Kot samostojno umetniško obliko jo je 1910 prvič uresničil in teoretično utemeljil V. V. Kandinski. Najpomembnejše središče te smeri v slikarstvu in kiparstvu je bil Pariz (École de Paris).
Kratek pregled: abstraktna umetnost »Umetnost je abstrakcija«, je že 1888 zapisal Paul Gauguin. Kmalu zatem sta Albert Einstein in Max Planck z relativnostno in kvantno teorijo postavila na glavo fizikalno področje naravoslovja ter ga na novo utemeljila, Vasilij Kandinski pa je dosegel prevrat v slikarstvu in utemeljil abstraktno umetnost. Takšen prevrat je bil po lastnem spoznanju Kandinskega »nenadno razsvetljenje, podobno blisku«. Abstraktna umetnost ne izključuje predmetnosti, temveč jo postopoma abstrahira; stopnja abstrakcije je pri tem lahko zelo različna. Figur in predmetov ne predstavlja v njihovem naravnem okolju, temveč ustvarja s črto, obliko in barvo na ploskvi ter v medsebojnih odnosih z njo posebno kompozicijo. V abstraktnem slikarstvu se človeška podoba umika v ozadje, vsebina upodobitve pa lahko postane slikarjevo občutje. Analogije lahko odkrijemo v moderni liriki, v njenih avtonomnih, gibkih sestavih jezika. 1910 je Vasilij Kandinski naslikal prvo abstraktno sliko Cerkev v Murnauu; za prihodnost pa je bilo verjetno pomembneje, da je kot učitelj na Bauhausu napisal Prispevek k analizi slikarskih prvin (Beitrag zur Analyse der malerischen Elemente; podnaslov dela Točka in črta na ploskvi, Punkt und Linie zu Fläche, 1926), ki je hkrati teorija in priročnik abstraktnega slikarstva. Pri intenzivnem opazovanju njegovih slik namreč zbujajo črte – ko se tanjšajo, debelijo, spreminjajo smer – na celotni sliki vtis koncentriranja, umirjanja, valovanja kompozicije. Tudi slike nemških romantikov, npr. Casparja Davida Friedricha, učinkujejo sprva na naše čute, vendar je učinek dosežen s predmeti: drevjem, meglo, ladjami in ledenim morjem. Kandinski je to presegel; romantično krajinsko slikarstvo nam je približal z duhovno podobo, psihično občutljivostjo, saj sta nosilki izraza pri njem osnovni likovni prvini: točka in črta. Tudi v starejšem slikarstvu so imeli črte, obrisi, barvna zaporedja samostojno izrazno moč, tako da so pogosto potisnili v ozadje vsebino, zdaj pa gre vendarle za prednost točke in črte ter spoznanje o njunem izraznem učinku in zakonitosti razmerij na različnih mestih slikovnega polja. – Ko je Kandinski utrl pot abstraktni umetnosti, se je ta izrazila v neštetih variacijah. Kazimir S. Malevič je pod vplivom kubizma abstrahiral celo človeški lik tako, da je hkrati upodobil zaradi dela s stroji razdražene ljudi in občutje njihove izčrpanosti (npr. Brusač, 1912). – Piet Mondrian je v svojih poznih delih slikal navidezno negibne kompozicije, v katerih je z lahnim premikanjem linij v ospredje in spet z njihovim odmikanjem ustvaril vibrirajočo živahnost (npr. Kompozicija, 1922). – Rudolf Belling je sprva ustvarjal pod vplivom zgodnjega Maleviča: moška glava je bila zanj najprej tehnična oblika, skozi njene odprtine pa je omogočil pogledu prosto pot v temno notranjost (npr. Skulptura 23, 1923). – Madona na skalah (1912) Aleksandra Arhipenka je utrla pot abstraktni skulpturi: tudi zanjo je pomenljiva teza Kandinskega: »Kompozicija se v bistvu smotrno podreja 1. posameznim elementom in 2. oblikovanju (konstrukciji) konkretnega slikarskega cilja.« (Točka in črta na ploskvi). Avtorica: Annemarie Kuhn-Wengenmayr
Dostopnost