tisa (Taxus baccata), do 10 m visoko zimzeleno drevo; na s. polobli edina samonikla vrsta družine tisovk (Taxaceae); nekdaj razširjena v gozdovih, zdaj redka. Iglice mehke, temnozelene; rastlina dvodomna, semena obdaja mesnat, živordeč ovoj (arilus); vsa rastlina (razen semenskega ovoja) vsebuje strupeni alkaloid taxin. Tisa raste počasi in lahko doseže tudi starost do 3000 let. V Sloveniji je zavarovana od 1976. Najbolj znane drevesaste tise pri nas so solčavska tisa, tisovec v Stranah pri Razdrtem in juršev tisovec v Logu pri Bresternici.
Les z razločnimi branikami; postopen prehod ranega lesa v kasni les, moten lesk, brez smolnih kanalov, z zelo ozko beljavo in rdečerjavo črnjavo. Tekstura zelo fina. Gostota ρ12–15 ≈ 670 kg/m3. Suši se hitro, brez veženja in pokanja. Dobro se obdeluje in zaradi fine teksture ter trdote lahko polira. Je trdna, elastična in žilava. Tradicionalno so jo uporabljali za loke in to je precej pripomoglo k iztrebljenju. Danes se uporablja za umetniške izdelke, furnir, struženje, v rezbarstvu, za tkalske čolničke, posode itd.

Sorodna gesla: alkaloidi | arilus | les


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek