oda [grško, ‘pesem, petje’], pri Grkih žalostinka ali hvalnica in slavnostna pesem, v širšem pomenu pesem, ki se izvaja kot zborovska pesem ali monodija; v tem pomenu jo najdemo pri Pindarju, Alkaju in Sapfo, njihovo tradicijo je pri Rimljanih povzel Horacij v svojih carmina (vendar brez glasbe; pojem carmina v pomenu ode so postavili poznejši slovničarji). Šele nemški humanisti (C. Celtis) in francoski renesančni pesniki (P. de Ronsard) so oblikovali moderni pojem ode; po njem je oda slavnostno privzdignjena nerimana pesem s strogo kitično zgradbo. Moderno odo je težko nedvoumno razmejiti od himne; v splošnem velja za odločujoči kriterij omejitev tematike na nereligiozno področje. Višek od v Nemčiji pri F. G. Klopstocku, J. C. F. Hölderlinu in A. von Platnu.
Dostopnost