• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Švica (uradno ime Schweiz, Schweizerische Eidgenoßenschaft [nemško], Suisse, Confédération Suisse [francosko], Svizzera, Confederazione Svizzera [italijansko], Švicarska konfederacija; latinsko Helvetia, Confoederatio Helvetica, CH), zvezna država v srednji Evropi, meji na Nemčijo (362 km meje), Francijo, Italijo, Avstrijo in Lihtenštajn.

časovni pas srednjeevropski čas, poletni čas
površina 41.293 km2 (brez Bodenskga jezera, 171 km2), S–J 220 km, Z–V 350 km
prebivalstvo 7,2 mln., 176 preb./km2, letna rast 0,2 %, življenjska doba 80 let
glavno mesto Bern, 129.000 preb., 540 m nad morjem, nad globoko vrezano sotesko reke Aare, na Švicarski planoti
upravna razdelitev zveza ima 26 članic, 23 kantonov, 3 od njih so razdeljeni na samostojne polkantone (Appenzell, Basel, Unterwalden)
članstvo v organizacijah OVSE, Svet Evrope, OECD, EFTA
uradni jezik nemščina, francoščina, italijanščina, retoromanščina (od 1938)
denarna enota frank (oznaka CHF)


Naravne razmere
Švica ima geografsko in politično pomembno lego v srednji Evropi. Deli se na tri naravne enote: Alpe (57 %), Švicarsko planoto (31 %), Švicarsko Juro (10 %); pri Baslu sega v nižavje ob Zgornjem Renu, v kantonu Ticino v severnoitalijansko gričevje. Po slemenu Centralnih Alp poteka meja z Italijo, od glavnih alpskih prelazov (Simplon, Sankt Gotthard, Lucomagno, San Bernardino, Maloja, Bernina, Ofenpaß) je pomaknjena proti J, v Ticinu celo v j. predalpski svet; Ascona ob jezeru Maggiore leži 200 m nad morjem in je najnižje ležeče švicarsko mesto. Na območju Gottharda in Maloje se glavni evropski razvodnici združita v t. i. hidrografski vozel, kjer izvirajo: Rona, Aare, Reuß, Ren, Inn, Mera/Adda, Ticino; območje velikih ledenikov. Ren s pritoki odvodnjava 68 % ozemlja v Severno morje, Rona, Pad, Adiža s pritoki 28 % v Sredozemsko morje, Inn (Donava) 4 % v Črno morje. Najvišji vrh je Dufourspitze (4634 m) v pogorju Monte Rosa. Meja med Vzhodnimi in Zahodnimi Alpami poteka po t. i. Bündenskih Alpah, za katere so značilne globoke doline med visokimi vrhovi; Zahodne Alpe so višje in bolj strme. Centralne Alpe (meja stalne poselitve 2130 m nad morjem, Juf) ločita od Severnih apneniških Alp in pogorja v porečju reke Aare veliki podolžni dolini Rone in Rena (kantona Valais, Graubünden); prečna dolina reke Reuß, od koder pelje cesta čez alpski prelaz Sankt Gotthard (kanton Uri), je bila pomembna za politično-geografski razvoj. V čelnih kotanjah pleistocenskih ledenikov na s. in j. obrobju Alp so velika jezera: jezero Maggiore, Lugansko jezero na J, Ženevsko jezero, Thuner See, Brienzer See, Vierwaldstätter See, Zuger See, Züriško in Bodensko jezero na S. Za Švicarsko planoto so značilni molasno gričevje, morene, razčlenjene doline, zasute s prodom. Najgosteje poseljeno je ozemlje 300–600 m nad morjem. Na SZ je apneniško sredogorje Švicarske Jure, ki se dviga proti Z (Mont Tendre, 1679 m), v osrčju so visoke planote. Alpe so meja med oceanskim, celinskim in sredozemskim podnebjem. Značilno je zaradi fena spremenjeno podnebje v večjih dolinah in zaradi manjše količine padavin na dnu alpskih dolin. V dolini Rone je povprečna letna količina padavin 500–600 mm, v visokogorju Peninskih Alp več kot 3000 mm; na Švicarski planoti je povprečno 1000–1200 mm padavin. Povprečna letna temperatura je v Zürichu 8,5 °C (povprečna januarska temperatura –1 °C, povprečna julijska temperatura 17 °C), vplivi sredozemskega podnebja sežejo do Lugana (povprečna letna temperatura 12 °C). Osrednji grebeni segajo do spodnje snežne meje in so ponekod močno poledeneli. Na s. strani Alp je spodnja snežna meja ok. 2500 m nad morjem, na j. strani 2900 m nad morjem, v osrednjem delu 3300 m nad morjem. Značilni višinski pasovi: listnati mešani gozd oz. kulturna pokrajina z vinogradi in pravim kostanjem ok. 600 m nad morjem, na J celo do 800 m nad morjem; gorski listnati gozd (bukev, hrast, javor, jesen) do 1200 m nad morjem; iglasti gozd (jelka, macesen, bor) do 1600–2300 m nad morjem (gozdna meja); više so pas ruševja, pas alpskih travnikov, skalovje in ledeniki (nivalna stopnja). V Engadinu je bil 1909 ustanovljen Švicarski narodni park.

Prebivalstvo
83 % je Švicarjev, 6 % Italijanov, po 2 % Nemcev in Špancev, po 1 % Portugalcev, Turkov, Francozov. Švicarji se delijo na štiri jezikovne skupine, 74 % nemško, 20 % francosko, 5 % italijansko, 1 % retoromansko govorečega prebivalstva. Pogovorni jezik v nemškem delu Švice je t. i. južnoalemanski jezik, švicarščina, uradni jezik je nemščina. Francoščina prevladuje na Z Švicarske planote, v Juri, ob Ženevskem jezeru in v j. delu kantona Valais, italijanščina v kantonu Ticino in nekaterih dolinah ob meji z Italijo, retoromanščina v kantonu Graubünden. Število prebivalcev Švice v zadnjih desetletjih narašča le na nekaterih zgostitvenih območjih, v polovici občin je danes manj prebivalcev kot sredi prejšnjega stoletja; število prebivalcev v mestih z več kot 10.000 preb. se je povečalo več kot petkrat, tam živi 43 % vsega prebivalstva. Ok. 70 % prebivalcev živi na Švicarski planoti (v velikih mestih, kot so Zürich, Bern, Lozana, Ženeva), kjer je gostota več kot 550 preb./km2. Gosto poseljena je le še pokrajina Sottoceneri v kantonu Ticino. Jura (z Baslom) zavzema desetino ozemlja, tam živi 14 % prebivalcev, Alpe tri petine ozemlja, 18 % prebivalcev. Že v srednjem veku so se zaradi prenaseljenosti predvsem alpskih dolin prebivalci občasno izseljevali; v manjšem obsegu se še danes. Stiki s t. i. peto Švico (izseljenci) so zelo močni. Švica sprejema begunce iz verskih, rasnih in političnih razlogov. Zaradi izredno hitre industrializacije in razvoja storitvenih dejavnosti je bilo v času gospodarskega razvoja povpraševanje po delovni sili veliko, to je povzročilo velik dotok tuje delovne sile, danes je 21 % zaposlenih tujcev. Ok. 50 % Švicarjev je protestantske vere (44 % vsega prebivalstva), 43 % (48 %) katoliške vere, po 0,3 % starokatoliške vere in judov, skoraj 1 % muslimanov, 6,5 % drugih ver oz. ateistov. Šoloobvezni so vsi otroci, stari 7–16 let; osnovno šolo subvencionira država, zakonsko je urejena s kantonalno zakonodajo. Univerze so v Baslu, Bernu, Fribourgu, Lozani, Neuchâtelu, Zürichu, Ženevi, tehnična visoka šola (ETH) v Zürichu, Lozani; ekonomska visoka šola v Sankt Gallnu, teološka fakulteta v Luzernu. 1995 je imela Švica ok. 90.000 študentov (19 % tujih).

Državna ureditev
Po zvezni ustavi iz 1848 (spremenjena 1874) je Švica zvezna država s 26 (po ustanovitvi kantona Jura) enakopravnimi kantoni in polkantoni, ki so precej samostojni pri političnem odločanju. Vsak kanton ima parlament in vlado. V državni pristojnosti je denarna, carinska, poštna in prometna politika, vojaške organizacije, varnostna in zunanja politika; enotno civilno, kazensko, stečajno pravo; nadzor nad gospodarjenjem z gozdovi, lovom, ribolovom, izrabo vodne energije. Državni organi so nacionalni svet, svet kantonov, zvezni parlament, državni svet in zvezno sodišče. Zakonodajno oblast ima zvezni parlament, ta se deli na nacionalni svet, ki ima 200 po proporcionalnem načelu na splošnih volitvah izvoljenih članov, in svet kantonov, kjer so s po dvema poslancema zastopani kantoni. »Združeni zvezni parlament« voli zvezno sodišče, državni svet in izmed njegovih članov vsako leto predsednika države. Izvršno oblast ima državni svet, ki ima sedem članov s štiriletnim mandatom. Ti vodijo ministrstva (departmaje) za zunanjo politiko, notranje zadeve, sodstvo in policijo, vojsko, finance in carino, gospodarstvo, promet in energetiko. Referendum o zakonskih in splošnih določilih lahko zahteva osem kantonov ali 50.000 volilnih upravičencev, za spremembo ustave 100.000 volilnih upravičencev. Znotraj kantonov ima vsaka občina delno avtonomijo. Vojaška obveznost za moške; od 1991 volilna pravica z 18 leti (ženske imajo volilno pravico od 1971).

Upravna razdelitev Švicarske konfederacije (2001)

kanton površina prebivalcev
(km2) (v 1000)
Zürich 1729 1248
Bern 6049 957
Luzern 1492 351
Uri 1076 35
Schwyz 908 129
Obwalden 491 32
Nidwalden 276 37
Glarus 685 38
Zug 239 100
Fribourg 1670 242
Solothurn 791 244
Basel-Stadt 37 188
Basel-Land 428 259
Schaffhausen 298 73
Appenzell-Ausserhoden 243 53
Appenzell-Innerhoden 172 14
Sankt Gallen 2014 453
Graubünden 7106 187
Aargau 1405 547
Thurgau 1013 229
Ticino 2811 307
Vaud 3219 641
Valais 5226 272
Neuchâtel 797 168
Ženeva 282 414
Jura 837 68
zvezno območje 41.293 7000


Gospodarstvo
Čeprav je Švica celinska država in ima omejen notranji trg, se je razvila v sodobno industrijsko državo, hkrati je pomembno finančno središče in priljubljen cilj turistov.
Kmetijstvo je popolnoma odvisno od naravnih razmer, predvsem reliefa in podnebja, le na približno četrtini ozemlja so območja intenzivnega kmetijstva (poljedelstvo, vinogradništvo), ekstenzivnega kmetijstva (alpski pašniki) in gozda. Na skoraj 60 % njiv (na Švicarski planoti) prevladuje žito, predvsem pšenica, oves, ječmen, rž. Na podnebno ugodnejših območjih, kot so tista ob predalpskih jezerih, v Ticinu in Valaisu, prevladujeta vinogradništvo in sadjarstvo. Pomembna je tudi dobro razvita živinoreja, v Alpah hribovsko kmetijstvo s sirarstvom in predelavo mleka. Kljub obsežnim gozdovom lesa ni dovolj za vse potrebe. Malo je rudnih bogastev; poleg kamene soli, gradbenega materiala in surovin za proizvodnjo cementa in apna ima Švica le malo manj kakovostnega premoga (Valais, Švicarska planota), zato je odvisna od uvoza. Potrebe po električni energiji zadovoljuje z izrabo vodne energije (izredno veliko hidroelektrarn), uvozom goriv (priključitev na tri naftovode), jedrsko energijo (pet jedrskih elektrarn). Izvozi kar 50–95 % visoko kakovostnega blaga, prevladujejo stroji, naprave, manj je kemijskih, farmacevtskih izdelkov, ur, tekstilnih in živilskih izdelkov. Trgovinska bilanca je zaradi uvoza posebnih strojev in vozil, kovin, žlahtnih kovin, surove nafte, tekstilnih surovin, konfekcije in živil pasivna, a se s kapitalom, zavarovanji, prevozom blaga in turizmom izravna. Basel je največje industrijsko središče (pretovarjališče, pristanišče); Zürich, Basel in Ženeva so največja bančna središča. Pomemben trgovinski partner Švice je Nemčija (več kot 30 % pri uvozu, 20 % pri izvozu), sledijo Francija, Italija, druge države EU, ZDA, Japonska.
Švica je zelo pomembna za evropski tranzitni promet, ima dobro razvito prometno omrežje, ok. 5000 km železniških prog z alpskimi prelazi Gotthard, Simplon, Bernina in ok. 20.000 km cest (avtoceste, državne, kantonalne ceste), deset večjih alpskih prelazov, 50.000 km regionalnih in krajevnih cest; ladijski promet na večjih jezerih in rečni po Renu. Mednarodna letališča: Kloten (Zürich), Cointrin (Ženeva), Mulhouse (Basel).
Turizem ima v Švici tradicijo in velik gospodarski pomen; več kot 75 mln. prenočitev na leto (v mestih, zdraviliščih, visokogorskih klimatskih zdraviliščih, zimskošportnih središčih), od tega slaba polovica v hotelih in zdraviliščih; tujih gostov je 30–40 mln. Najbolj obiskana središča: Davos, Arosa, Sankt Moritz, Montreux, Interlaken, Zermatt, Lugano, Locarno.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 265,5 mlr. USD, 36.710 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 2 %, industrija 34 %, storitvene dejavnosti 64 %
uvoz (2001) 91,4 mlr. USD
izvoz (2001) 91,4 mlr. USD


Prazgodovina
Že v stari kameni dobi (tretja otoplitev) so živeli lovci v Alpah (Wildkirchli 1477 m in Drachenloch 2445 m), prav tako v juri (Cotencher). V srednji kameni dobi prehod od nomadstva k stalni naseljenosti. V pozni kameni dobi so najpogosteje poseljeni bregovi rek. V bronasti dobi zasledimo tudi višje ležeče naselbine (Weihegaben v Sankt Moritzu). Najstarejša imena krajev napeljujejo na J na ligurske Etruske, na V na ilirsko in na Z na keltsko poselitev. Keltski Helveti so bili 58 pr. n. š. poraženi v bojih s Cezarjem, 15 pod rimsko oblastjo še Retijci. Najpomembnejša mesta iz rimskega obdobja so Aventik (Avenches), Curia Raetorum (Chur) in Turicum (Zürich).

Zgodnji in visoki srednji vek
Germanski Alemani, ki so v drugi polovici 5. st. naselili severno Švico, so bili v nasprotju z Burgundi na Z in Langobardi na J romanizirani. Pred Franki so se najprej zatekli v varstvo vzhodnogotskega kralja Teoderika Velikega, toda tako kot Burgundi tri leta prej, so tudi Alemani 537 prišli pod oblast Frankov. Krščanstvo sega v Švici že v obdobju starega Rima (Chur postal škofija že 451), čeprav se začne pokristjanjevanje Alemanov šele v 7. st. Pri poznejši delitvi (843) je območje v. od Aare pripadlo Avstriji (Ludvik (II.) Nemški), z. del pa lotarinški kraljevini. Po 888 in po propadu kraljevine Lotarja I. so dobili to območje Burgundi, za njimi pa 1032 Konrad III., cesar arelatske kraljevine (Arelat). Tega leta je celo ozemlje današnje Švice postalo del »rimskega cesarstva« (Imperium Romanum). V visokem srednjem veku teritorialna drobitev švicarskega ozemlja. V 12. st. so prevladali Zähringi, po njihovi degradaciji v vojvodsko vejo pa so se za zapuščino spopadle savojska, kiburška in habsburška dinastija. Po izumrtju kiburške dinastije je preostalima uspelo najti ravnotežje, Savojci so dobili z., Habsburžani pa v. dežele.

Pozni srednji vek
Od prve polovice 13. st. sta se dolinski skupnosti Schwyz in Uri, po odprtju gotthardske poti sta postali gospodarsko zelo uspešni, uprli habsburškim grofom. Upor ni uspel, kralj (Henrik VII.) je znova uveljavil neposrednost namestništva nad Urijem, Schwyz pa si je uspel pridobiti delno neodvisnost, vendar je Habsburžani niso nikoli priznali. 1291 so tri dolinske skupnosti Schwyz, Uri in Unterwalden, sklicujoč se na staro povezanost, sklenile gozdno zvezo; ta je od vsake članice zahtevala neomejeno medsebojno pomoč in preprečevala, da bi katera članica imenovala tujega ali plačanega sodnika. Prvi je samostojnost Schwyza in Urija priznal Adolf Nassavski, na začetku 14. st. pa še kralj Henrik VII. V spopadu med Wittelsbachom Ludvikom IV. Bavarskim in Habsburžanom Friderikom Lepim za nemško krono se je zveza postavila na stran prvega in na prelazu Morgarten izbojevala pomembno zmago nad delom habsburške vojske. Posledica je bila vnovična potrditev »večne zveze« in dogovor o skupni zunanji politiki. V zameno za pomoč jim je Ludvik Bavarski samostojnost potrdil, to pa je spodbudilo še Luzern (1332), Zürich (1351), Glarus, Zug (1352) in Bern (1353), da so iz tričlanske oblikovali osemčlansko zvezo, ki se je do konca 80. let 14. st. potrdila v bojih s Habsburžani. Po tej konsolidaciji je stoletje pozneje zveza sama začela osvajati sosednje pokrajine. Na začetku 15. st. je pridobila Valais, Appenzell, Sankt Gallen, Schaffhausen in Aargau (bolj znane pridobitve), v začetku 16. st. pa ji je uspelo pridobiti tudi del ozemlja na j. strani Alp (Ticino). Ne glede na te uspehe ali prav zaradi njih pa so bili večkrat na preskušnji odnosi med članicami zveze. Schwyz in Zürich sta se spopadla za toggenburško dediščino (1436–50), poznejšo nevarnost (1481) državljanske vojne je preprečil Nikolaj iz Flüe. Do 1513 je bilo članic že trinajst. V to obdobje sega tudi spoznanje o prednosti nevtralne politike.

Reformacija in protireformacija
Reformacija je imela v Švici dva vplivna predstavnika: U. Zwinglija, ki je 1519 začel pridigati v Zürichu, in J. Calvina, ki je svojo službo nastopil v Ženevi slabi dve desetletji pozneje (1536). Oba sta poudarjala načelo skupnosti. Ker pa je dobra polovica Švicarjev (osrednji okraji: Uri, Schwyz, Unterwalden, Luzern in Zug) ostala zvesta rimskokatoliški Cerkvi, so izbruhnili verski spopadi, v katerih so večkrat zmagali katoliki (kappelski vojni, padel tudi Zwingli) in tako sprožili protireformacijo. Središče te je bilo v že omenjenih osrednjih okrajih, ki so se v tem obdobju (1586) povezali v t. i. zlato oz. Boromejevo zvezo (po nadškofu Karlu Boromeju iz Milana). Pri tem so bili še posebej dejavni jezuiti in kapucinarji. Nasprotovanja so se pozneje nadaljevala še po izteku tridesetletne vojne, konec te (1648) je sicer formalno pomenil odcepitev Švice od Svetega rimskega cesarstva. Naslednji spopad (1656) so znova dobili katoliki, toda končni zmagovalci (1712) so bili vendarle protestanti.

Oligarhija in revolucija
Notranji spopadi so se v 18. st. vedno znova končali z zmago mestne oligarhije na račun podeželja. Posledice so bile razl., od prepovedi študija za kmečke otroke do omejevanja drugih državljanskih ali gospodarskih pravic. Podrejene dežele so bile zatirane in konec stoletja je imelo že dve tretjini Švicarjev bistveno manjše pravice kot peščica mestnih fevdalcev, ki so svojo prevlado vzdrževali tudi s kupovanjem glasov. Posledice takšnega položaja so se mdr. zrcalile tudi v nesorazmerno slabem odporu proti francoskim revolucionarnim četam, ki so 1798 zasedle Švico in s tem omogočile razglas Helvetske republike kot enotne demokratične države po francoskem zgledu. Prva ustava, njen avtor je bil P. Ochs, je uzakonila enakost pred zakonom, svobodo veroizpovedi, tiska in delovanja ter svobodo obrti. Njena edina pomanjkljivost je bilo neupoštevanje federativne tradicije. To je povzročilo upor federalistov (1802) in prineslo kompromis v obliki meditacijskega akta (1803), ki je Graubünden, Aargau, Thurgau, Sankt Gallen, Vaud in Ticino združil z drugimi 13 kantoni. 1813 je bilo znova vse po starem, spet je obveljala oblika vladavine iz 1798.

Prizadevanja za zvezno reformo
Po padcu Napoleona I. je pravdni narok določil novo zvezno ustavo (8.9.1814), potrdil jo je dunajski kongres. Kongres je odobril tudi priključitev Valaisa, Ženeve in Neuenburga (zdaj skupaj 22 kantonov), hkrati pa še slovesno objavil nevtralnost in neodvisnost Švice, češ da »ustreza interesom vseh evropskih držav«. Kantonske ustave so bile sicer aristokratske, vendar je bilo vse več zahtev po liberalizaciji in demokratizaciji. Proces je dozorel v polovici kantonov že v 30. letih (vpliv francoske julijske revolucije), nakar se je druga polovica kantonov, pretežno katoliška, odzvala zelo burno. Pod vodstvom Luzerna so se povezali v posebno zvezo in zagrozili, da bodo v primeru vojne zaprosili za pomoč iz tujine. Tak razvoj dogodkov je preprečil G. H. Dufour, ki je novembra 1847 kot vodja zveznih sil premagal čete posebne zveze.

Zvezna država
Zmagovalci iz liberalnega tabora so državne enote organizirali v zvezno državo, katere vrh je odločal o miru in vojni, prometu s tujino, carinah in vrednosti denarja. Uvedli so dvodomni sistem, v okviru tega je vsak kanton delegiral po dva, polkanton pa po enega predstavnika v svet kantonov, razl. narodi v nacionalnem svetu pa so bili zastopani glede na število pripadnikov posamezne nacionalne skupine. Zvezni svet je imel sedem članov iz razl. kantonov. Civilno (1912) in kazensko pravo (1942) je postalo stvar zvezne države. Obe svetovni vojni 20. st. je Švica preživela kot nevtralna država. Zaupanje v njeno nevtralnost pa ji je prinesel položaj države z največ sedeži mednarodnih organizacij (Rdeči križ, Društvo narodov, katere palača je pozneje postala sedež evropskega dela Združenih narodov, poleg tega tudi središča specializiranih organizacij: FAO, UNESCO). 1979 se je od Berna ločil predel Jura in postal samostojen 23. kanton, tako kot vsak drug kanton ali polkanton je dobil svojo vlado in parlament. Poleg tega imajo posamezne manjše skupnosti prav tako veliko samostojnost odločanja. Švicarski sistem t. i. neposredne demokracije, od 1971 imajo tudi ženske volilno pravico, švicarskim državljanom ne omogoča le volitve svojih predstavnikov, ampak jim daje tudi možnost, da neposredno (z referendumom) odločajo o posameznih zakonih in zadevah (npr. odprava vojske, podaljšanje zatočišča tujcem itd.). 1998 je Švica pristala na zahtevo o plačilu 1,23 mlr. USD odškodnine žrtvam holokavsta. 1999 Ruth Dreifuss prva ženska na čelu države; na volitvah 2003 je največ glasov dobila Ljudska stranka.

Umetnost: švicarska glasba, švicarska književnost, švicarska umetnost.

Sorodna gesla: Adolf Nassavski | Alemani | Arelat | Ascona | bronasta doba | Burgundi | Calvin, Jean | CH | Dufour, Guillaume Henri | Friderik Lepi | gozdna zveza | Helvetska republika | Henrik VII. | kappelski vojni | Konrad III. | Langobardi | Ludvik (II.) Nemški | Ludvik IV. Bavarec | Nikolaj iz Flüe | Ochs, Peter | posebna zveza | protireformacija | retoromanski jeziki | srednja Evropa | Svobodomiselna demokratska stranka Švice | švicarska glasba | švicarska književnost | Švicarska konfederacija | švicarska umetnost | Švicarski narodni park | Teoderik Veliki | Zwingli, Ulrich


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek