vedenjska terapija, razl. postopki psihoterapije, ki temeljijo na mnenju, da so psihične motnje neustrezno vedenje, zato naj bi ga neposredno spremenili; k vedenju naj bi tako sodili vidni odzivi, kot so prisilna dejanja, nenadzorovana agresivna dejanja, izogibanje določenim položajem (fobije) in močno ovirana aktivnost pri depresijah, poleg tega pa notranje vedenje, kot so prisilne misli ter doživljanje čustev tesnobe, besa, obupa, in končno fiziološki odzivi, kot so potenje, zardevanje, drhtenje, bolečine, zvišanje/znižanje krvnega tlaka idr. Če je težava v tem, da oseba določenih vedenj ne pozna, terapevt sistematično poskuša doseči, da bi jih pridobila, npr. z nagrajevanjem (ojačevanje) majhnih napredkov (oblikovanje vedenja), s prikazovanjem zaželenega vedenja (učenje po vzorih), s spodbujanjem, da bi se sodelujoči sam usmerjal, ter z urjenjem vedenja v mislih (mentalni trening). Če se je treba znebiti neustreznega vedenja, terapevt npr. osebo s fobijo postopoma sooča z virom strahu, da bi se nanj »navadila«, ali pa spreminja prepričanja, na katerih temelji nezaželeno vedenje (kognitivna vedenjska terapija); v redkih primerih lahko terapevt neustrezno vedenje poveže z neprijetnimi dogodki (t. i. »kazen«), da bi ga omejil, npr. z napravo, ki otroka, ki se pomoči v posteljo, takoj zbudi.
Dostopnost