sholastika [grško], v srednjeveških samostanih in stolničnih šolah, pa tudi na univerzi prevladujoča teologija in filozofija. Za sholastiko je bilo značilno podrejanje filozofije cerkvenemu nauku (pri čemer je šlo za ujemanje med umom in vero, vendar včasih tudi za »dvojno resnico«), in sicer s sklicevanjem na avtoritete (cerkveni očetje, Boetij, Avguštin, Averroes in predvsem Aristotel, ki so ga najprej spoznali prek arabsko-judovske filozofije in nato neposredno prek prevodov iz grščine; številni sholastični spisi so komentarji Aristotelovih del) in z oblikovanjem racionalističnih miselnih sistemov (summa). Osrednja vprašanja sholastike so bila analogija in razčlenitev biti na stopnje, obstoj in bistvo Boga, odnos mišljenja do predmetov (univerzalije) ter razvijanje krščanskega personalizma. Ob tem je sholastika razvila tudi lastno metodologijo, h kateri so sodili jasno zastavljanje vprašanj (quaestio), med seboj natanko ločljivi pojmi (distinctio) in logično dokazovanje v argumentacijskem postopku (disputatio). Predhodnika zgodnje sholastike (9–12. st.): Hrabanus Maurus, J. S. Eriugena; obenem so bile dejavne še številne tradicionalne smeri; glavni predstavniki: Anzelm Canterburyjski, Petrus Lombardus, P. Abelard, Petrus Damiani in chartreška šola (Janez iz Salisburyja, Gilbert de la Porrée). Za visoko sholastiko (13. st.) je značilna vodilna vloga aristotelske smeri; najpomembnejši predstavniki: Eckhart, Aleksander iz Halesa, Bonaventura, Albert Veliki, Tomaž Akvinski, Duns Scotus. V pozni sholastiki (14. st.) so W. of Ockham, J. Buridan idr. uveljavili nominalizem ter ločitev vere od vednosti. Novoveško mišljenje je prevladalo sholastično filozofijo, vendar je ta do zdaj ostala uradna filozofija katoliške Cerkve (obnovitev ob koncu 19. st.; neosholastika).
Dostopnost