• Išči po:
Turkmenistan (uradno ime Turkmenostan Respublikasy, Republika Turkmenistan), država v srednji Aziji, med Kazahstanom, Uzbekistanom, Afganistanom, Iranom in Kaspijskim jezerom; zavzema jz. del zgodovinske pokrajine Turkestan.

časovni pas srednjeevropski čas + 4 ure
površina 488.100 km2, S–J 600 km, V–Z 1200 km
prebivalstvo 4,4 mln., 9 preb./km2, letna rast 3,3 %, življenjska doba 66 let
glavno mesto Ašhabad, 541.000 preb., na J države, na robu puščave Karakum, 220 m nad morjem
upravna razdelitev 5 območij
članstvo v organizacijah OZN (od 1992), SND, OVSE, OIC
uradni jezik turkmenski; sporazumevalni jezik tudi ruski
denarna enota manat (oznaka TMM)


Naravne razmere
Približno 90 % površine zavzemajo peščene in prodnate puščave Turanskega nižavja. Puščava Karakum (300.000 km2) pokriva skoraj vso notranjost države, nagiba se od JV (200–300 m nad morjem) proti SZ, kjer je ponekod nižja od morske gladine (v Akčakajski depresiji, eni izmed najglobjih depresij na svetu, do 81 m pod morjem). Na skrajnem SZ so obronki planote Ustjurt, na katero se na J navezuje golo, do 1800 m visoko pogorje Balhan. Turkmenistansko obrežje Kaspijskega jezera je v s. delu zelo razčlenjeno. Nekdaj največji zaliv Kara-Bogaz-Gol je zdaj večinoma izsušen. Na S se dviguje del potresno močno aktivnega pogorja Kopetdag (do 2942 m nad morjem). Na V dosegajo Turkmenistan obronki pogorja Gissar, v njegovi verigi Kugitangtau je najvišja gora v državi (3139 m). Najpomembnejša reka je Amu Darja na V, delno meja z Uzbekistanom.
Podnebje je celinsko. Poleti so povprečne temperature 30–36 °C, absolutni julijski maksimum je v Ašhabadu 47 °C. Pozimi so temperature lahko zelo različne: tako je v februarju ob povprečni temperaturi +4,7 °C absolutni minimum –26 °C, absolutni maksimum pa +33 °C. Padavin je prek leta malo, v Turanskem nižavju manj kot 100 mm, na gorskih območjih 300 mm. Največ dežja pade spomladi. V puščavah rastejo halofitski pritlikavi polgrmi (pelin), puščavske ostričevke in lišaji.

Prebivalstvo
V primerjavi z drugimi državami SND je Turkmenistan etnično razmeroma enovit. Tri četrtine je Turkmencev; Rusov in Uzbekov je le po 10 %. Druge manjšine so Kazahi, Tatari, Ukrajinci, Azerbajdžanci in Armenci. Med njimi ni večjih napetosti. 45 % prebivalcev živi v mestih, Rusi predvsem v Ašhabadu (25 % prebivalcev). Turkmenščina je sorodna turškemu jeziku. Prevladujoča vera je sunitski islam. Življenjska raven je nizka, 75 % prebivalcev živi pod mejo revščine. Zdravstvena oskrba je slaba, umrljivost dojenčkov nadpovprečno visoka. Veliko število tuberkuloznih obolenj naj bi bilo posledica intenzivne uporabe umetnih gnojil in pesticidov. Šolska obveznost je splošna; pouk poteka pretežno v turkmenščini. V državi je devet univerz in visokih šol.

Državna ureditev
Turkmenistan je po ustavi iz 1992 predsedniška republika; predsednika izvolijo na neposrednih volitvah. Njegova pooblastila je nova ustava precej razširila. Imenuje vse ministre in tudi ministrskega predsednika, ki vodi vlado. Dvodomno skupščino sestavljata delovna skupščina (majlis) s 50 poslanci enotne liste in ljudski svet; po ustavi naj bi bilo v ljudskem svetu poleg 50 parlamentarcev majlisa še 60 zastopnikov območij in okrožij. Najvišji pravosodni organ je vrhovno sodišče v Ašhabadu.

Gospodarstvo
Gospodarstvo Turkmenistana je enostransko usmerjeno v pridelovanje bombaža ter črpanje nafte in zemeljskega plina. Prehajanje od državnega planskega gospodarstva v tržno je zelo počasno. Večino zemlje izkoriščajo za ekstenzivne pašnike, poljedelstvo je omejeno le na 3 % površine. Na območjih pod Kopetdagom pridelujejo sadje in posebne kulture (predvsem fige, granatna jabolka, mandlje, datlje in grozdje). Najpomembnejša kulturna rastlina je bombaž, pridelovanje pa je mogoče le z zapletenim namakanjem, ki zaradi močnega izhlapevanja precej prispeva k presoljenosti tal. Gnojila in pesticidi, ki jih uporabljajo v monokulturah, obremenjujejo talnico. V zadnjem času poskušajo povečati pridelovanje žita. V živinoreji je pomembno predvsem gojenje karakulske ovce. V Turkmenistanu so bogata nahajališča zemeljskega plina (letna proizvodnja ok. 80 mlr. m3, lastne potrebe ok. 10 mlr. m3), velike, doslej le delno izkoriščene zaloge nafte, žveplo, kalijeva in kuhinjska sol, magnezij in pesek. Surovinsko bogastvo zagotavlja državi precejšnjo energetsko neodvisnost.
Industrija je slabo razvita, saj je bila Turkmenska SSR v ZSSR predvsem dobaviteljica surovin. Pomembne so kemijska in petrokemijska (umetna gnojila, nafta), tekstilna (bombaž, preproge) in kovinska industrija. Privatizacija obratov se je začela šele 1994. Zunanja trgovina temelji na izvozu zemeljskega plina, nafte in bombažnih izdelkov (Turkmenistan je drugi največji proizvajalec bombaža v SND). Zemeljski plin vse bolj izvažajo v Evropo. Uvažajo predvsem stroje in živila. Najpomembnejše trgovinske partnerice so države SND (predvsem Rusija); krepijo se gospodarski odnosi s Turčijo in Iranom.
Mednarodne prometne zveze so še slabo razvite. Samo polovica cestnega omrežja (23.000 km) je asfaltirana. Železnica poteka od Kaspijskega jezera prek tadžikistanskega ozemlja proti Uzbekistanu. Ladijske zveze z Bakujem in iranskimi pristanišči. Najpomembnejše letališče je pri Ašhabadu.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 6,1 mlr. USD, 1390 USD na prebivalca
delež po panogah (2000, ocena) kmetijstvo 27 %, industrija 45 %, storitvene dejavnosti 28 %
uvoz (2001, ocena) 2,3 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 2,7 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 4,7 mlr. USD


Zgodovina
Turkmenci so potomci Oguzov, ki so v 8. st. naseljevali ozemlje zdajšnjega Turkmenistana. Islamizirali so jih Arabci, ki so prodirali z juga. V 12. in 13. st. so celotno območje obvladovali Mongoli; pozneje so nomadskim turkmenskim klanom zavladali Perzijci in kani v Hivi in Buhari. 1869 so na ozemlje zdajšnjega Turkmenistana vdrle ruske čete. Ko so ruski osvajalci 1881 zlomili odpor turkmenskih rodov, je nastala Transkaspijska oblast; ta je 1899 prešla v Turkestansko generalno gubernijo. 1924 je bila ustanovljena Turkmenska SSR. Ob razpadu ZSSR ob koncu 80. let je Turkmenistan 22.8.1990 razglasil samostojnost, 27.10.1991 pa še neodvisnost; decembra 1991 se je pridružil Skupnosti neodvisnih držav (SND). Od 1992 je član OZN. Avtokratski predsednik S. A. Nijazov, ki je na oblasti od 1992, se vztrajno upira zahtevam po hitrih reformah in demokratizaciji (opozicijske skupine so v državi še vedno prepovedane); s sklicevanjem na zgrešen razvoj v v. Evropi se zavzema za zelo postopen prehod v tržno gospodarstvo. 1995 je obiskal Moskvo in z ruskim predsednikom B. Jelcinom podpisal sporazum o sodelovanju na gospodarskem in vojaškem področju, spodbuja pa politične, gospodarske in kulturne stike s Turčijo. Na parlamentarnih volitvah 1994 je večino sedežev dobila Demokratska stranka, nekdanja KP (njen predsednik je Nijazov). Decembra 1999 je Nijazov zmagal na (spornih) predsedniških volitvah in teden kasneje ga je parlament razglasil za dosmrtnega predsednika.

Sorodna gesla: Ašhabad | Karakum | Nijazov, Separmurad Atajevič | Turkestan | Turkmenci


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek