afriška književnost, pisna književnost Afrike (j. od Sahare) v angleškem, francoskem in portugalskem jeziku ter v številnih afriških jezikih. Prva pričevanja, še pod vplivom književnosti karibskih Antilov, so se razvila iz gibanja négritude okoli A. Césaira (Martinik), Leona Damasa (Francoska Gvajana, 1912–78) in L. S. Senghorja (Senegal); njihov cilj je bila kulturna obnova in emancipacija Afrike, hkrati pa tudi poskus kulturne izenačitve s Francijo (B. B. Dadié; Cheikh Hamidou Kane, Senegal, *1928); prizadevali so si tudi za ohranitev afriške kulture in identitete (C. Laye). Filozofsko konservativni pogledi in delno romantizirane težnje so bili tudi sporni; močnejši politični poudarek vsebujejo protikolonialistični romani M. Betija iz Kameruna ter A. Kouroume iz Slonokoščene obale. Spore v dobi, ko je večina afriških dežel dosegla svojo neodvisnost, uničevanje tradicionalnih oblik življenja, korupcijo, zlorabo moči in kult osebnosti opisuje Nigerijec Ch. Achebe; socialno bedo afriških delavcev biča Ousmane Sembène (Senegal, *1923). Z neokolonialističnimi vplivi in strukturami oz. s korupcijo in zlorabo moči despotskih režimov obračunavajo tudi avtorja iz Konga Brazzavilla Henri Lopes (*1937) in S. L. Tansy. Nigerijski nobelovec W. Soyinka povezuje teme in slogovne prvine ustnega izročila ter gledališke tradicije s sodobnimi tehnikami v prodorno socialno analizo, prav tako njegov sonarodnjak, pesnik Niyi Osundare (*1947). Pripovedne tehnike ustnega izročila se ponavljajo v mnogih delih afriških avtorjev, npr. pri Géraldu Félixu Tchicaya U Tam'siju (Kongo Brazzaville, 1931–88), ki jih je združeval v groteskno-satirične prvine, ali Ayiju Kwei Armahu (Gana, *1939), ki problematizira afriško identiteto. Pomembna pisatelja iz v. Afrike sta lirik Okot p'Bitek (Uganda; 1931–82), ki v verznih pesnitvah opisuje odtujitev človeka lastni kulturi, in Kenijec Ngugi wa Thiong'o, ki si prizadeva za novo zgodovinsko podobo Afrike in kritično analizo družbe. V portugalskem jeziku so napisana dela Antónia Agostinha Neta (1922–79) in Luandina Vieire (*1937), ki sta dala nove spodbude afriški liriki, ter dela pripovednikov Fernanda Costa Andrada (*1936) in Pepetele (pravo ime Arturo Pestana, *1941), privržencev marksističnega osvobodilnega gibanja Angole (MPLA). Politično spodbujena je tudi lirika mozambiškega pesnika Joséja Craveirinhe (1922–2003); protikolonialistične romane piše njegov rojak Luís Bernardo Honwana (*1942). Med avtoricami so znane Efua Theodora Sutherland (Gana, 1924–96), Mariama Bâ (Senegal, 1929–81), Flora Nwapa (Nigerija, 1931–93), Aminata Sow Fall (Senegal, *1941) in Ama Ata Aidoo (Gana, *1942). Afriški književnosti sorodna je književnost črnskih avtorjev karibskih Antilov, mdr. Jacquesa Roumaina (1907–44), Jacquesa Stephena Aléxisa (1922–61) in Renéja Depestra (*1926) s Haitija, z otoka Guadeloupe Frantza Fanona (1925–61) in Simone Schwarz-Bart (*1938) ter z Martinika Aiméja Césaira, Édouarda Glissanta (*1928) ter Maryse Condé (*1937).
Dostopnost