madžarizacija, proces pomadžarjenja prebivalstva (asimilacija); dotaknila se je tudi videza krajev in pokrajin. Po vdoru Madžarov v Panonijo konec 9. st. in stalni naselitvi (po 955, Madžarska) je proces madžarizacije potekal med staroselci, ki so bili predvsem slovanskega rodu; do ok. 1100 je bil končan tudi na ok. 10.000 km2 nekdaj panonsko-karantanskega ozemlja. Žrtve so postali tudi poznejši slovenski kmečki kolonisti (od konca 12. st.; posebej v začetku 18. st., ko je Surd postal slovensko protestantsko središče, se je samo na območje Liszó med Veliko Kanižo in Csurgó 1719 preselilo ok. 2000 pregnanih slovenskih protestantov). Po 1867 je v skladu z novim madžarskim nacionalizmom uradni cilj oblasti postala madžarizacija na obrobju Ogrske živečih slovanskih narodov (tudi Slovencev med Muro in Rabo) ter Romunov: manjšinski zakon 1868 je iz javne rabe izrinjal nemadžarske jezike in črkopise, 1898 so bila madžarizirana krajevna in osebna imena; madžarizacijo so izvajali v šolstvu in z gospodarsko diskriminacijo območij z nemadžarskim prebivalstvom, tako da se je to izseljevalo. Po prvi in drugi svetovni vojni se je madžarizacija v razl. oblikah nadaljevala v novih mejah madžarske države (tudi med porabskimi Slovenci), med drugo svetovno vojno posebej nasilno tudi na začasno priključenih ozemeljih. Od konca prve svetovne vojne so v zvezi z madžarizacijo slovenski prebivalci upoštevali tudi t. i. »vendske teorije« o izvoru Slovencev.
Dostopnost