ruska književnost, po pokristjanjenju Kijevske Rusije konec 10. st. nastala književnost po bizantinskem zgledu v jeziku, ki ga je določal starocerkvenoslovanski jezik (Nestorjeva kronika, pridige Ilariona in Kirila iz Turova, življenje svetnikov v Kijevskem paterikonu). Ta književnost je ohromila starejše ljudsko pesništvo, ohranjeno le v ustnem izročilu, zapisano pa šele v 17. st. (bilina). Edini ohranjeni posvetni umetni ep je Pesem o Igorjevem pohodu (Igor). V 15. in 16. st. razširitev religiozne in cerkvene tematike tudi na politično, npr. v korespondenci Ivana IV. Vasiljeviča in Andreja Kurbskega, ter nastanek posvetne književnosti. V 17. st. širjenje uporabe ljudskega jezika v književnosti (npr. v avtobiografiji voditelja starovercevP. Avvakuma), hkrati z. vplivi pri prevzemanju snovi in literarnih zvrsti, npr. v vsestranskem delu učenega teologa in dvornega pesnika Simeona Polackega (†1680). Reforme med vladavino Petra I. Velikega so sprožile tudi reformo ruskega verza (V. Tredjakovski) in knjižnega jezika (M. V. Lomonosov, N. M. Karamzin) ter omogočile tuje vplive v književnosti: nemški barok (ode Lomonosova), francoski klasicizem (tragedije A. P. Sumarokova). Proti koncu 18. st. v komedijah D. I. Fonvizina in bogati liriki G. R. Deržavina pridobila v izvirnosti; to je spodbudil vpliv angleškega in nemškega sentimentalizma ter romantike. Z A. S. Puškinom, čigar delo nakazuje skoraj vse teme in težnje poznejših obdobij, se je začela velika ruska književnost 19. st. N. V. Gogolj je postal predhodnik ruskega realizma. Ker je bila svoboda tiska omejena, pa tudi zaradi vpliva kritikov, npr. V. G. Belinskega, je ruski realizem zaznamovala tudi kritika družbe. Socialno kritiko pa je pri največjih predstavnikih (L. N. Tolstoj, A. I. Hercen in F. M. Dostojevski) preseglo spraševanje o smislu človekovega življenja. Drugi mojstri realistične psihološke pripovedi: M. J. Lermontov, I. S. Turgenjev, I. A. Gončarov, N. S. Leskov, M. J. Saltikov, A. P. Čehov; v dramatiki A. N. Ostrovski. Lirika (Lermontov, F. I. Tjutčev, A. A. Fet, J. A. Baratinski) po kakovosti ni zaostajala za prozo. Ok. 1900 je doživela razcvet: do izraza so prišli vsi sodobni tokovi (A. A. Ahmatova, K. D. Balmont, A. Beli, A. A. Blok, V. J. Brjusov, N. S. Gumiljov, V. Hlebnikov). Mlajši liriki, npr. S. A. Jesenin, V. V. Majakovski, O. E. Mandelštam, B. L. Pasternak, so delovali še v sovjetskem obdobju; prehod je pomenilo tudi delo M. Gorkega. Številni pisatelji so odšli v emigracijo (Balmont, G. V. Ivanov, V. I. Ivanov, I. A. Bunin, V. Nabokov); socialistični realizem (začetnik Gorki) je Stalinov kulturni diktator A. A. Ždanov povzdignil v obvezno pisateljsko načelo. Zlasti po 1946 so ga razlagali kot optimizem za vsako ceno. Zadušil je sicer že od začetka politično usmerjeno, toda vendarle tudi za kritičnost in eksperimente odprto književnost 20. let (I. E. Babelj, M. A. Bulgakov, J. K. Oleša, B. A. Pilnjak, M. M. Zoščenko, J. I. Zamjatin), ki jo je podpiral sam Gorki. Številne pisatelje in režiserje so v zaporu umorili (npr. D. I. Harms, Pilnjak, Babel, Mandelštam, V. E. Mejerhold). Najpomembnejši predstavniki uradne smeri socialističnega realizma so bili N. A. Ostrovski, A. A. Fadejev, A. S. Serafimovič (1863–1949) in M. A. Šolohov. V vojnih letih je prevladovala večidel idealizirajoča vojna književnost (K. M. Simonov); individualno usodo v vojni – neodvisno od vsakršne ideologije – je v prozi obravnavala V. F. Panova, v liriki Olga F. Bergholz (1910–1975) in A. A. Ahmatova. Šele Stalinova smrt in XX. partijski kongres (1956) sta prinesla »odjugo« (po istoimenskem romanu I. G. Erenburga). Partija je sicer ohranila vodilno vlogo tudi v književnosti, ideološke diskusije in formalni eksperimenti so ostali nezaželeni, vendar je bilo vsaj delno mogoče opisovati tudi resnično življenje. Najpomembnejši pisatelji tega obdobja so bili liriki J. A. Jevtušenko, A. A. Voznesenski in R. I. Roždestvenski (1932–1994), v prozi pa – poleg Erenburga in V. P. Aksjonova – A. I. Solženicin, Jurij Markovič Nagibin (1920–94), B. Š. Okudžava in V. F. Tendrjakov. V tem obdobju so rehabilitirali številne pisatelje, zaprte in umorjene v 30. in 40. letih. Pod Brežnjevom so bili številni pisatelji kot Aksjonov, Solženicin, J. A. Brodski, A. D. Sinjavski, V. N. Vojnovič prisiljeni objavljati v okviru t. i. samizdata oz. v emigracijo (pred tem pogosto zaprti). V 70. letih je nastala domačijska »vaška proza« (Valentin Grigorevič Rasputin, *1937; Viktor Astafjev, 1924–2001) – ukvarjala se je z razpadom tradicionalnih vrednot – ter bolj umetniško usmerjena književnost (A. G. Bitov; Jurij V. Trifonov, 1925–1981; Vladimir S. Makanin, *1937) – ta pa se je pogosto ukvarjala z izključenimi razumniki ali pa izdajala nepolitično, artistično liriko v slogu akmeistov. Pod M. S. Gorbačovom (po 1985) znova liberalizacija: pisatelji kot A. N. Ribakov, Anatolij I. Pristavkin (*1931), Č. Ajtmatov, Astavjev, Ljudmila S. Petruševska (*1938) idr. so objavljali dela, v katerih so se odkrito lotili do takrat prepovedanih tem, npr. kriminalitete, komunistične diktature ali položaja žensk; umaknili so prepoved potovanja številnim pisateljem. V Rusiji so dovolili izdajanje prej prepovedanih del emigrantov, npr. Nabokova, prevladale so literarne smeri, do takrat žive le v knjižnem podzemlju, npr. postmoderni »moskovski konceptualizem«. Po zlomu ZSSR se je razširil pluralizem. Pri naslednikih konceptualizma oz. nadaljevanju te smeri opazno brisanje meja med besedilom in upodabljajočo umetnostjo kot tudi težnja h groteskno-monstruoznemu (pri Vladimirju G. Sorokinu, *1955).
Dostopnost