Schleswig-Holstein [šlézvig-hólštajn], najsevernejša nemška zvezna dežela, na S meji na Dansko, 15.769 km2, 2,8 mln. preb., glavno mesto Kiel. Dežela Schleswig-Holstein je nizek svet med Severnim morjem na Z in Baltskim morjem na V, najvišja vzpetina je Bungsberg, 168 m; sestavljajo jo tri zelo različne pokrajine: na Z rodovitna naplavna ravnica (polja, pašniki, skoraj brez dreves) in obalne plitvine (t. i. vati), ki so pod vodo le ob plimi, kar onemogoča graditev večjih pristanišč; pred z. obalo so Severni Frizijski otoki; v. od nje je deloma gričevnat, višji svet (gesti) s številnimi barji; na V je rahlo valovita rodovitna, gosto poseljena jezernata morenska pokrajina. Zaradi lijakastih zalivov (fjordov) Baltskega morja je zelo razčlenjena; morje vpliva na podnebje. Reka Eider loči Schleswig na S od Holsteina na J. Prebivalci so večinoma Spodnji Sasi, na Z, predvsem na otokih, Frizijci, na S danska manjšina; najgosteje so poseljene v., jz. obala, okolica Hamburga. Prebivalstvo je večinoma protestantske veroizpovedi (86 %). Univerzi sta v Kielu in Lübecku.
Zgodovina: marko, ki jo je na območju med rekama Schlei in Eider ustanovil Karel Veliki, je 934 ponovno vzpostavil kralj Henrik I. Cesar Konrad II. se je 1025–35 odpovedal pravici do oblasti na tem območju v korist danskega kralja Knuta I.; tako je Eider postala mejna reka Svetega rimskega cesarstva. 1110/11 je Lotar III. Supplinburški dal Holsten (Holstein) in Stormarn v fevd grofu Adolfu Schauenburškemu; Adolf II. Schauenburški (†1164) pa je z nemškim poseljevanjem širil krščanstvo med slovanske Vagre (v. Holstein). 1386 so Schauenburžani dobili tudi Schleswig; danski kralj Krištof III. jim je 1440 priznal nasledstvo nad fevdom in vojvodski naslov. 1460 so stanovi Schleswig-Holsteina izvolili danskega kralja Kristijana I. za deželnega gospoda; z njim sta bila Danska in Schleswig-Holstein (Schleswig je bil danski, Holstein nemški državni fevd) povezana v personalno unijo. Z delitvami Schleswig-Holsteina 1490, 1544 in 1581 so dedne pravice knezov prevladale nad volilnimi pravicami stanov. 1658 so Gottorpi dosegli neodvisnost od danske krone, po nordijski vojni pa so 1720 njihova schleswiška območja pripadla Danski. Potem ko so se 1762 gottorpški vojvode s Petrom III. Fjodorovičem povzpeli na ruski prestol, so se 1767–73 v korist Danski odpovedali holsteinskim posestim. V zameno so Danci grofiji Oldenburg in Delmenhorst prepustili mlajši veji Gottorpov iz kneževine Lübeck-Eutin. Na dunajskem kongresu 1815 je Holstein, skupaj z Lauenburgom, ki je pripadel Danski, postal član Nemške zveze. 1846 je Kristijan VIII. v »odprtem pismu« razglasil nedeljivost Danske, Schleswiga, Lauenburga in kraljevih delov Holsteina, za katere je uveljavil žensko dedno pravico. Ko si je ob izbruhu revolucije 1848 Danska priključila Schleswig, je izbruhnila vojna med Nemško zvezo in Prusijo na eni in Dansko na drugi strani. Vojno je s t. i. drugim londonskim protokolom (8.5.1852) ustavilo posredovanje velikih sil. Protokol je potrdil žensko dedno pravico skupno za Dansko in Schleswig-Holstein, ne pa tudi priključitve vojvodine k Danski. Na danski prestol je 1863 prišla stranska veja Glücksburžanov in uzakonila skupno državno ustavo za Dansko in Schleswig. Ta kršitev pogodbe je 1864 spet povzročila nemško-dansko vojno. V njej sta Prusija in Avstrija premagali Dansko in jo 30.10.1864 z dunajskim mirom prisilili, da jima je odstopila Schleswig-Holstein in Lauenburg. Z gasteinsko konvencijo (14.8.1865) je Schleswig-Holstein sicer ostal v skupni lasti, upravo v Holsteinu je prevzela Avstrija, v Schleswigu Prusija, Lauenburg pa je za denarno odškodnino postal pruska posest. Po porazu v avstrijsko-pruski vojni (1866) je Avstrija prepustila svoje vojvodske pravice Prusiji. Ta se je obvezala, da bo v Severnem Schleswigu izpeljala plebiscit o morebitni priključitvi tega ozemlja Danski. 1878 se je Avstrija odrekla tej klavzuli in 1907 je Danska to sprejela. Na zahtevo versajskega sporazuma je bil kljub temu 1920 izpeljan plebiscit: severni del Severnega Schleswiga (Slesvig) je pripadel Danski, južni del je ostal Nemčiji. Po drugi svetovni vojni danska vlada ni zahtevala priključitve tega dela, ampak samo varstvo pravic danske manjšine; to je 1949 potrdil kielski sporazum. Po 1945 je Schleswig-Holstein postal samostojna nemška zvezna dežela.
Dostopnost