cesar [latinsko caesar], največja vladarska čast. V antiki je imel naslov rimski cesar različne pomene; za Avgusta je bil častni naslov, dodan namesto družinskega imena, za Klavdija je bil že del formalnega naslova, pri Hadrijanu naslov pove, da gre za prestolonaslednika, pri Dioklecijanu pa zasledimo še naslov podcesar. Po delitvi cesarstva na dva dela (395) sta nastala vzhodnorimsko (do 1453) in zahodnorimsko cesarstvo (do 476). S kronanjem Karla I. Velikega (800) obnovitev zahodnorimskega cesarstva (renovatio imperii). Od obdobja Otona Velikega (962) je bil naslov cesar povezan z nemško kraljevsko častjo. Do Friderika III. (1452) so cesarje kronali papeži v Rimu. V 16. st. so nemškim kraljem ob kronanju dodali še naslov »izvoljeni rimski cesar«. Dve leti po kronanju za avstrijskega cesarja (1804) se je moral Franc II. pod pritiskom Napoleona I. (1806) odreči rimsko-nemški cesarski kroni. V spomin na Karla Velikega se je Napoleon sam kronal za cesarja (»cesar Francozov«). Peter I. Veliki se je navezal na tradicijo bizantinskega cesarstva in si 1721 dodelil naslov »car«. Napoleon III. je ob vnovični vzpostavitvi francoske monarhije nosil cesarski naslov 1852–70. Britanski kralji so 1877–1947 imeli naslov cesarji Indije, Habsburžan Maksimilijan pa si je 1864–67 nadel naslov »mehiški cesar«. Po nastanku nemške države se je pruski kralj prav tako imenoval »nemški cesar«. Tudi vladarje Japonske, Kitajske, Irana idr. so v zahodnem svetu poimenovali cesar.
Dostopnost