tisk, 1. tehnika:postopki in naprave za razmnoževanje dvodimenzionalnih grafičnih podob (tj. besedil in slik), pri katerih na tiskovni material nanašajo sloje barvila v zaželeni obliki. Tako dobijo poljubno število odtisov, ki se skoraj ne razlikujejo. Med zgodnje oblike tiska sodijo kamniti ali kovinski signeti. Z njimi so v Babiloniji (in drugod) delali odtise v mehko glino; relief na signetu se je v negativu prenesel na glino, to pa so nato s pečenjem utrdili. Uporabljali so jih kot nadomestek za podpis ali kot religiozni simbol. Podobne pečate so pozneje pomočili v barvno snov in na leseni podlagi naredili odtisek. Na Kitajskem so odtisovanje razvili že v 2. st., v 8. st. pa so v lesene plošče vrezljali besedilo in na papir odtisnili več kot milijon besedil. Ta preprosti lesorez, s katerim so lahko odtisnili le po eno obliko slike, so v 11. st. nadomestili z lesenimi kladicami. Na površini so imele le po en znak (oz. pismenko ali črko). V Evropi so po 12. st. razvili tiskanje tekstila. Ko se je v 15. st. razširil papir, se je zelo razširil knjigotisk. Tako so besedilo in slike kot celoto vrezovali v les (lesorezna knjiga). Ok. 1450 je J. Gutenberg izumil ročni aparat za ulivanje črk in s tem omogočil izdelavo poljubnega števila posameznih črk. Izdelal je dovolj natančne kovinske ulitke, da je črke lahko zlagal v ravne vrste, te pa je nato postavljal eno pod drugo. Uporabljal je ročno stavljenje (stavni stroji) in tiskal z ročno stiskalnico (tiskarski stroji). Tiskarstvo se je iz nemških mest 1464 preneslo v Italijo, 1468 na Češko, 1469 v Švico, 1470 na Nizozemsko, v Francijo, Španijo itd.; do 1500 je v 260 evropskih mestih nastalo ok. 1100 tiskarn, mdr. na črnogorskem Obodu (1493) in v hrvaškem Senju (1494). Od konca 18. st. so se tiskarske tehnike hitro razvijale in omogočile hitro izdelavo razl. tiskarskih izdelkov. Potreba po večjih količinah papirja je vplivala tudi na razvoj strojev za izdelavo papirja in zelo povečala pomen papirne industrije. V 60. letih 20. st. se je v tiskarstvu začela uveljavljati elektronika. Omogočila je hitrejše stavljenje in natančnejše tiskanje. Novi korak pomenita digitalna elektronika in računalništvo, saj sta zelo spremenila reprodukcijske tehnike, obenem pa jih skušata nadomestiti: velike količine slikovnih podatkov je namreč mogoče shraniti tudi na laserske plošče ali jih dobiti prek računalniških omrežij. Pomembno vlogo pri razvoju tiska ima tudi fotografija (svetlotisk, sitotisk, barvni tisk, kamenotisk). Glavni del pri tiskanju je tiskovna forma. Na njej je vdelana podoba, ki jo želijo s tiskanjem razmnožiti. Tisk ima zelo velik vpliv tudi na družbeno življenje. Zmanjšal je nepismenost prebivalstva, omogočil izmenjavo in širjenje informacij med ljudmi, izdelavo šolskih učbenikov in vplival na razvoj jezikov. V Slovenijo so tiski sprva prihajali iz nemških dežel (1515 prve slovenske tiskane besede »le vkup, le vkup, uboga gmajna«, 1550 prva slovenska knjiga P. Trubarja); prvo tiskarno je 1575–82 v Ljubljani vodil J. Mandelc; stalno tiskarno je Ljubljana nato dobila šele 1678 (tega leta si je svojo bakrotiskarno v gradu Bogenšperk uredil tudi J. V. Valvasor), Celovec 1659, Gorica 1754, Trst 1756, Celje 1788, Ptuj 1792, Maribor 1795 itd. Od 1870 se je zelo razvila tiskarna Mohorjeve družbe v Celovcu; po prvi svetovni vojni se je morala preseliti na Prevalje, nato v Celje; tedaj so italijanske fašistične oblasti zatrle tudi slovensko tiskarstvo v Trstu in Gorici, v osrednji Sloveniji pa se je tiskarstvo razmahnilo in posodobilo; tudi po drugi svetovni vojni slovensko tiskarstvo uspešno sledi tehničnemu razvoju v svetu in je pomembna gospodarska panoga. Zaradi tehničnih in organizacijskih razlogov je bilo posebej drzno ilegalno tiskarstvo v okviru narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji med drugo svetovno vojno; najpomembnejše je bilo izdajanje Partizanskega dnevnika (od 26.11.1943 v ciklostilni tehniki, 5.9.1944–1.5.1945 v tiskarni »Slovenija« v bližini Vojskega).
Dostopnost