nemška glasba, glasba na nemškem jezikovnem območju, torej tudi glasba z nemško govorečega območja Švice in Avstrije; Nemčija je vstopila v zahodno glasbeno zgodovino v dobi pokristjanjenja, ko je sprejela gregorijanski koral, ki je bil med vladavino Pipina in Karla Velikega po rimskem zgledu poenoten, vendar je v germanski tradiciji ohranil nekaj posebnosti (npr. značilen postop terce namesto sekunde). V drugi polovici 9. st. (Notker I. Balbulus) so se prevzetemu repertoarju pridružile nove skladbe duhovne in liturgične glasbe (sekvenca), ki so jih kmalu dopolnile posvetne pesmi, od katerih se je kot zaokrožena celota ohranilo pesništvo minnesängerjev. Prvemu razcvetu minnesanga 1160–1230 (Walther von der Vogelweide idr.) je sledil drugi v 14. st. (Oswald von Wolkenstein idr.), temu pa glasbene vaje mojstrov pevcev (H. Sachs idr., meistergesang), ki segajo še v 16. st. Za Nemčijo je v 13. st. izpričano tudi že večglasje, res še popolnoma odvisno od francoskega zgleda in z arhaičnimi značilnostmi, prav tako kakor se naslednje obdobje (ok. 1450–1600) pretežno zgleduje po francosko-flamski glasbi. Tedaj je nastala nemška pesem, kajti reformacija je pospeševala duhovno in posvetno vokalno glasbo, izoblikovala se je samostojna orgelska glasba, knežji dvori so postali glasbena središča, kjer so delovali najpomembnejši glasbeniki, npr. H. Finck, P. von Hofhaymer, Th. Stoltzer, L. Senfl, S. Dietrich. V Nemčiji je bolj gotska kakor renesančna glasba delovala še dolgo in nazadnje skupaj z italijansko komponento zaznamovala stvariteljstvo in glasbeni nazor takšnih mojstrov, kot sta bila H. Schütz in J. S. Bach. Francosko-flamske glasbenike na nemških knežjih dvorih so po 1600 postopoma zamenjali italijanski, ki so omilili konservativne lastnosti nemške baročne glasbe. Baročna glasba v Nemčiji ni kakor v Italiji razpadla na novo in staro umetnost, ne glede na to, da so nastale nove instrumentalne oblike (klavirska suita, skladbe za violino itd.) in da je raba (Cerkev, knežji dvor, meščanski dom) vzpostavila razlike v slogu. Pomembni skladatelji v tem obdobju: opere so pisali J. A. Hasse, J. J. Fux, G. F. Händel, R. Keiser, G. Ph. Telemann; cerkveno glasbo Schütz, D. Buxtehude, Telemann, J. S. Bach, H. L. Haßler; skladbe za glasbila s tipkami S. Scheidt, J. H. Schein, J. J. Froberger, Telemann, J. Kuhnau in J. S. Bach; violinske skladbe H. I. F. von Biber; orkestralne skladbe Händel, Telemann in J. S. Bach; samospeve J. Ph. Krieger. Ob izteku baroka se je bolj uveljavil francoski vpliv (J.-B. Lully, F. Couperin, J.-Ph. Rameau) in vzpostavil plodno izmenjavanje med nemško in francosko glasbo, ki je pospešilo izoblikovanje klasičnega sloga; tako je Ch. W. von Gluck svoje italijansko napisane opere najprej izvedel na Dunaju, potem pa je šel v Pariz, jih predelal glede na francosko besedilo in dosegel velik uspeh. Središče razvoja nove glasbe sta bila najprej Hamburg in Berlin, kjer so mdr. C. Ph. E. Bach, J. Schobert in člani berlinske šole gojili galantni in občutenjski slog, potem pa tudi Mannheim, kjer se je v glasbenem viharniškem gibanju izoblikoval novi instrumentalni slog (mannheimska šola, J. V. Stamic). Hkrati so na Dunaju opravili pomembno delo G. Ch. Wagenseil, K. Ditters von Dittersdorf in mladi J. Haydn, tako da je bil 1781 dokončno izoblikovan klasični slog (dunajski klasicizem), avstrijsko-nemški glasbi pa s Haydnom, W. A. Mozartom in L. van Beethovnom zagotovljena svetovna veljava kar za celo stoletje. Prevladujoča oblika je bila sonata, ki je zaznamovala veliko instrumentalnih zvrsti od simfonije prek solističnega koncerta in komorne skladbe (predvsem godalnega kvarteta) do klavirske sonate. Samospev, ki sta ga razvila Mozart in Beethoven, najbolj pa Schubert, je postal in ostal najbolj priljubljena oblika vse do 20. st. (R. Schumann, J. Brahms, H. Wolf); glasbeno gledališče (pri Mozartu deloma opera buffa ali opera seria, deloma spevoigra, pri Beethovnu je opaziti francoski vpliv; opera) je dobilo z WebrovimČarostrelcem (1821) prvo nemško nacionalno opero. V 19. st. so gojili vse zvrsti. Schumann, Brahms in A. Bruckner so skladali simfonije, Schumann in Brahms tudi komorne in klavirske skladbe; F. von Liszt je razvil simfonično pesnitev; R. Wagner je iz francoske in romantične nemške opere izoblikoval glasbeno dramo. Na prehodu v 20. st. so G. Mahler, M. Reger in R. Strauss stopili na prag nove glasbe, skoraj enako stari A. Schönberg pa ga je pozneje tudi prestopil. Schönberg in njegova učenca A. von Webern in A. Berg so postavili temelje glasbe, ki se je po drugi svetovni vojni iz dvanajsttonske tehnike razvila v serialno in elektronsko glasbo in jo mdr. predstavljajo W. Fortner, B. Blacher in K. Stockhausen. Druga smer sodobne glasbe je najizrazitejšega predstavnika dobila v P. Hindemithu: izhajajoč od Regerja se je najprej predal avantgardizmu, pozneje pa obnovljenemu baroku. Vmes so še mdr. H. W. Henze, C. Orff, W. Egk, K. A. Hartmann in G. Klebe, ki izhajajo iz razl. drugačnih vtisov in namer. Mlajši skladatelji, npr. Stockhausen, se vedno bolj približujejo tradicionalnim in neevropskim glasbenim smerem. Iz odklanjanja glasbe, ki je postala preveč kompleksna, je nastala nova preprostost (predstavnika H. C. von Dadelsen, W. Rihm idr.).
Dostopnost