vozilo na zračni blazini, vozilo, ki med premikanjem pod seboj ustvarja območje povečanega zračnega tlaka (»zračno blazino«); na njej lebdi, zato pri gibanju ni trenja. Uporablja se za vožnjo nad vodno površino (ladja na zračno blazino) ali nizko nad močvirji in jezeri. Ima vbočeno ali plosko dno. Pod dno močan ventilator vpihava zrak. Pri tem se poveča tlak in nosi vozilo. Ventilator mora biti dovolj močan, da nadomešča zrak, ki uhaja ob straneh. Zračna blazina dvigne vozilo nekaj decimetrov visoko. Vozilo potiskajo vodoravno nameščeni reakcijski motorji ali motorji z zračnim curkom. Vozilo na zračni blazini drsi hitro, pogonska sila pa je majhna, nanjo ne vplivajo neravnine na podlagi (valovi). Energija, potrebna za nastanek zračne blazine, je v primerjavi s silo vodnega upora klasičnih ladij razmeroma majhna pri hitrem prevozu lažjih tovorov (oz. potnikov). Za težje ladje, ki lahko potujejo počasneje, je ne uporabljajo, saj je pri manjših hitrostih vodni upor precej manjši in bi bila potrebna prevelika energija za oblikovanje zračne blazine.
Dostopnost