dvanajsttonska tehnika (dodekafonija), pri skladanju atonalne glasbe (atonalnost) uporabljena tehnika. Dvanajsttonska tehnika odpravlja vodilno vlogo na osnovnem tonu temelječe tonalnosti in jo nadomesti s tonskimi vrstami, katerih osnova je 12 med seboj enakovrednih in harmonsko-funkcionalno povsem nevezanih poltonov. Iz 12 poltonov je mogoče sestaviti več kot 400,000.000 različnih tonskih vrst. Tonska vrsta je osnova, ki dobi kompozicijsko obliko s kontrapunktsko obdelavo (kontrapunkt, rakov postop, obrnitev), variiranjem (variacija) in transponiranjem. Iz tonske vrste je mogoče izpeljati melodijo in harmonijo. – Po razmeroma kratkem obdobju sproščene atonalnosti (impresionizem, ekspresionizem) so iz potrebe po novi urejenosti tonskega gradiva dvanajsttonsko tehniko skoraj hkrati odkrili A. Schönberg, J. M. Hauer, E. Varèse in Jefim Golišev (1895–1970); za glavnega predstavnika pa vendarle velja Schönberg, ki je dvanajsttonsko tehniko uporabljal od 1923/24. Naslednja stopnja v razvoju dvanajsttonske tehnike je serialna glasba; poleg Schönberga so dvanajsttonsko tehniko uporabljali A. Berg, L. Dallapiccola, H. Eimert, H. Eisler, W. Fortner, K. A. Hartmann, H. W. Henze, E. Křenek, René Leibowitz (1913–1972), I. Stravinski, A. von Webern idr.