francoski jezik, romanski jezik; govori ga ok. 100 mln. ljudi v Franciji, v delih Belgije, Luksemburga, Švice, Kanade, v Monaku in nekdanjih francoskih kolonijah; njegovo vlogo mednarodno občevalnega in diplomatskega jezika v 20. st. spodrinja angleščina. Nastal je iz latinskega pogovornega jezika v Galiji (latinski jezik), spodrinil je keltski jezik (razen v Bretanji) – pustil je močne sledi v francoskem besednem zakladu, izgovarjavi in skladnji. Med preseljevanjem ljudstev in po njem močni germanski vplivi Zahodnih Gotov na J, Burgundov na JV in posebej Frankov na S do Loare (frankovska država, Nevstrija). Od 9. st. (strasbourška zveza, 842) do sredine 14. st. izpričana stara francoščina je v glasoslovju in oblikoslovju od latinščine že precej drugačna (Pesem o Rolandu). Srednja francoščina (14.–16. st.) je izgubila izglasne zloge in veliko oblikotvornih končnic. Francoski knjižni jezik temelji na narečju, ki ga govorijo v Île-de-Franceu (Pariz in okolica) in je od 1539 uradovalni jezik v vsej Franciji. V 17. st. je bila zlasti po zaslugi Académie française (1635) dosežena pravopisna enotnost nove francoščine; od tedaj malo sprememb, znova pa sprejema angleško in nemško besedje. Pomembno vlogo je imel francoski jezik v duhovnem in političnem življenju 18. in 19. st. Za francoska narečja veljajo normansko, pikardijsko, valonsko (v Belgiji), šampanjsko, frankoprovansalsko (Burgundija). Na J Francije (razen v z. in v. Pirenejih) razširjen okcitanski jezik je samostojen romanski jezik.
Dostopnost