• Išči po:
Vrni se na prejšnjo stran
Afrika, ime po tunizijskem plemenu Afrijcev so vpeljali Rimljani. Še v 19. st. je bila celina precej neznana. Razteza se med 37° 20' severne zemljepisne širine in 34° 50' južne zemljepisne širine ter 17° 30' zahodne zemljepisne dolžine in 51° 25' vzhodne zemljepisne dolžine.
Slabo razčlenjeno kopno, veliko 30,3 mln. km2, omejujejo Sredozemsko morje na S, Rdeče morje in Indijski ocean na V ter Atlantski ocean na Z. Oba oceana se jz. od Cape Towna stikata. Povezavo z Azijo so presekali s Sueškim prekopom. Celina je v smeri S–J dolga 8000 km, v smeri Z–V pa 7600 km. Obala je dolga pribl. 30.500 km.
K Afriki sodijo: Kanarski otoki, Zelenortski otoki, Gvinejski otoki, Ascension in Sveta Helena v Atlantiku ter Sokotra, Zanzibar, Madagaskar, Sejšeli, Amiranti, Komori in Maskareni v Indijskem oceanu.

Površje
Prevladujoče planotasto površje v s. delu celine se postopoma vzpenja v smeri proti J. Južno od mlajšega gorovja Atlas se razteza široka planotasta puščava Sahara (gorovja v osrednjem delu ponekod presegajo 3000 m). Na J se Sahara navezuje na kotline ob reki Niger, Čadskem jezeru in v Sudanu. Kotline so tudi med višavji na J in nagubanim gorovjem v Kaplandiji (Kongovska kotlina, Kalahari, Karu). V višjem svetu vzhodne Afrike so značilne tektonske razpoke (Vzhodnoafriški tektonski jarek), nad njimi pa se vzpenjajo ugasli in aktivni ognjeniki oz. najvišje gore na celini (Kilimandžaro, Kenija, Ruvenzori); v jarkih so največja afriška jezera (Viktorijino jezero, Tanganjiško jezero, Njaško jezero). V gvinejskih deželah (Z), Somaliji (V) in Mozambiku (JV) so široke priobalne ravnice; obrobljajo jih gorovja in hribovja. Največje reke (Nil, Niger, Kongo in Zambezi) dobijo pritoke v kotlinah, nato pa se izlivajo v oceane v velikih, razvejanih deltah. Približno tretjina afriškega ozemlja je celinskega. Največji zbiralnici voda sredi celine sta Čadska kotlina in Kalahari.

Afrika: osnovni geografski podatki
vrhovi (izbor), višina v metrih nad morjem

Kibo Kilimandžaro 5895
Kenija Kenija5199
Jamaame Ruvenzori 5119
Ras Dašan Etiopija 4620
Meru Tanzanija 4565
Karisimbi Ruanda 4507
Mount Elgon vzhodna Afrika 4321
Jebel Toubkal Visoki Atlas 4167
Kamerunska gora Kamerun 4070
Thabana Ntlenyana Lesoto 3482
Emi Koussi Tibesti 3415
Tahat Hoggar 2918

reke (izbor), porečje v km2, dolžina v km

Nil 6671 2,870.000
Kongo 4374 3,690.000
Niger 4184 2,092.000
Zambezi 2736 1,330.000
Oranje 2092 1,020.000
Okavango 1800 800.000
Džuba 1650 196.000
Limpopo 1600 440.000
Volta 1600 388.000
Senegal 1430 441.000
Šari 1400 700.000
Gambija 1127 185.000

jezera (izbor), površina v km2, globina v m

Viktorijino jezero 69.484 81
Tanganjiško jezero 32.893 1471
Njaško jezero 29.604 678
Čadsko jezero 16.300 7
Turkansko jezero 6405 73
Albertovo jezero 5374 51
Mweru 4920 18
Bangweulu 4500 5
Tana 3630 72
Kivu 2650 450
Edvardovo jezero 2200 117
Rukwa 1500 3


Podnebje, rastlinstvo in živalstvo
Atlaške države na S in Kaplandija na J celine imajo sredozemsko podnebje in rastlinstvo. Vroče puščave ob s. povratniku imajo skromno rastje, ob j. pa so sušne, pozimi hladne savane s trnastim grmičevjem, alojami, evforbijami in drevjem, prilagojenim suši. V ekvatorialnem pasu so padavine obilne (ponekod celo do 10.000 mm na leto), temperature pa ves čas visoke (ok. 35 °C), zato se ob obalah bohotijo mangrove, v nižjih legah v notranjosti deževni tropski gozdovi z ovijalkami, v višjih pa bambusovi in listnati gozdovi; segajo do višine 4000 m. V višjih puščavah na S živijo le gazele, divje svinje, šakali, orli in razne majhne živali. V nekaterih narodnih parkih na J je živalstvo še vedno razmeroma dobro ohranjeno v prvotnem velikem številu. V tropskem in subtropskem pasu živijo številne živalske vrste z mnogimi predstavniki, npr. sloni, nosorogi, povodni konji, bivoli, žirafe, velike antilope, zebre, levi, leopardi, gepardi, hijene, divji psi, krokodili, opice, velike kače, ptiči, škorpijoni in pogosto nevarne žuželke (termiti, kobilice in prenašalci bolezni, kot so muhe in komarji).

Prebivalstvo
V Afriki živi več kot 850 mln. ljudi (13 % svetovnega prebivalstva), med njimi pribl. 6 mln. Evropejcev in 1 mln. Azijcev. Povprečna gostota prebivalstva je 26 preb./km2. Prostrana sušna območja so skoraj povsem nenaseljena, nekatere rečne doline (npr. ob Nilu) pa so že prenaseljene. Najstarejše ljudstvo so verjetno pigmejci, nekdaj so naseljevali vso osrednjo Afriko od Angole do Etiopije, zdaj pa živijo le še v pragozdovih ob reki Kongo, ter Kojsani (Grmičarji in Hotentoti). Druga črnska ljudstva, ki danes prevladujejo v srednjem in južnem delu celine, so precej mlajša. Od kod izvirajo, še ni natančno znano, vendar so najstarejša znana okostja z območja Sahare. Največja skupina prebivalcev so Bantujci; sprva so verjetno živeli v Benuejski dolini ali s. od Kongovske kotline. Na območju velikih jezer so se večidel pomešali z drugimi ljudstvi in rasami (predvsem s hamiti), od tam pa so se selili proti V, Z in J. Zaradi mešanja so se spremenili antropološki tipi ter njihova materialna kultura, navade, jezik in način preživljanja, saj se je prilagajal naravnemu okolju, v katerega so se priselili. Deloma že v prazgodovinskem obdobju iz Azije priseljeni hamiti in semiti so se razširili prek s. in v. dela celine, na območje med Kongovsko kotlino in Saharo. Na Madagaskarju so vse do prvih stoletij našega štetja prevladovali kulturni vplivi (v več valovih) Indonezije. Zadnja malajska invazija naj bi bila šele med 14. in 16. st. Glede na raso so afriška ljudstva predvsem črnci (npr. Bantujci), k tem sodijo tudi manjše podskupine (pigmejci, Kojsani), na S in J belci (Arabci, Buri), precej pa je tudi mešanih skupin (Etiopci, Niloti).

Verska pripadnost
Hamitska in semitska ljudstva so predvsem muslimanska. Monoteistični Kopti žive le na SV celine (Egipt). Evropejci in velik del črnskega prebivalstva so katoliki ali protestanti. Še vedno so zelo razširjena naravna verstva.

Gospodarstvo
Več kot 40 % površja celine ni primernega za kmetijstvo, 30 % ga poraščajo gozdovi, ok. 25 % pa je namenjeno poljedelstvu. Najpomembnejši kmetijski pridelki so palmovi plodovi in palmovo olje iz s. gvinejskih dežel, Angole in Konga Kinšase, arašidi iz Senegala, Gambije, Sudana, Nigerije, Malija in Konga Kinšase, kakav (več kot polovica svetovnega pridelka) iz Gane, Slonokoščene obale, Nigerije in Kameruna, kava iz Slonokoščene obale, Etiopije, vzhodne Afrike, Konga Kinšase, Angole in z Madagaskarja, bombaž iz Egipta in Sudana, volna iz Južne Afrike in Maroka, sisal iz vzhodne Afrike, Angole, Mozambika in Madagaskarja, kavčuk iz Liberije, Nigerije in Konga Kinšase, kopra iz Mozambika in vzhodne Afrike, vino iz Južne Afrike, Alžirije, Tunizije in Maroka, olivno olje in pluta iz atlaških držav, sladkor iz Natala (Južna Afrika) ter začimbe in rastlinska olja z Madagaskarja in Zanzibarja. Pomembna sta tudi sadjarstvo, pridobivanje smole, voska, medu in kož. V Južni Afriki sta pomembni dejavnosti tudi živinoreja in pridelovanje žit. V bogatih tropskih gozdovih sekajo več vrst plemenitega lesa. Kmetijstvo in gozdarstvo prizadevajo podnebne spremembe, ekološki problemi ter socialne in politične krize. Vsi negativni dejavniki so še posebej izraziti v sahelu. Ribolov je razvit predvsem v Sredozemskem morju, v gvinejskih deželah ter pred j. in jz. obalo celine.

Naravni viri in rudarstvo
Pridobivanje diamantov v Južni Afriki, Namibiji, zgornji Gvineji, Kongu Kinšasi, Angoli in vzhodni Afriki, pridobivanje zlata v Južni Afriki, Zimbabveju in Gani, platine v Južni Afriki, Namibiji in Zambiji, kobalta v Južni Afriki, Katangi (Kongo Kinšasa) in Zambiji, azbesta, vanadija, mangana in kroma v Južni Afriki, Namibiji, Zimbabveju, Zambiji in Gabonu, železove rude v Južni Afriki, Liberiji, Mavretaniji, Alžiriji in Angoli, kositra v Nigeriji, Kongu Kinšasi in Južni Afriki, boksita v Gani in Gvineji, fosfatov v severni Afriki in Gvineji, premoga v Južni Afriki in Zimbabveju, nafte v Nigeriji, Libiji, Alžiriji, Egiptu, Gabonu in Kabindi (Angola) ter urana v Nigeriji in Togu.

Industrija
Dobro razvito industrijo ima Južna Afrika, z napredno bazično in predelovalno industrijo pa se ponaša tudi Zimbabve. V Egiptu se je industrializacija začela že po prvi svetovni vojni, vendar je še vedno omejena predvsem na tekstilne tovarne (predelava domačega bombaža) in bo po načrtih dobro zaživela šele v naslednjih 30 letih. Bogata rudna bogatstva v Kongu Kinšasi imajo svetovni pomen. Rudarstvo in metalurgija sta omejena predvsem na provinco Katanga. Za posamezne države so izjemno pomembni tudi pridobivanje in predelava železa, npr. v Liberiji, fosfatov v Maroku ter nafte in zemeljskega plina v Alžiriji in Libiji.
V zadnjih desetletjih je Afrika dosegla opazen napredek. Življenjska doba se je podaljšala, umrljivost otrok pa se je zelo zmanjšala. Nekdanje socialistične države se odvračajo od strogega planskega gospodarstva. Še vedno so precejšnje razlike med posameznimi državami. Razen Južne Afrike sodijo prav vse med države v razvoju ali slabo razvite države, vendar si vse tudi prizadevajo stopiti na pot gospodarskega napredka. Mnoge so pri tem neuspešne. Med 36 državami sveta, katerih BDP na prebivalca se je 1965–89 zmanjšal, jih je kar 19 s črne celine. Kar 8 % v družbenem proizvodu zavzemajo sredstva, namenjena za pomoč v gospodarskem razvoju.
K takšni podobi so pripomogli raznovrstni dejavniki. Prav gotovo je najpomembnejši dejstvo, da je dolga in močna kolonialna prevlada onemogočila nastanek trdnih držav. Znotraj največkrat umetno potegnjenih državnih meja navadno ni notranje sile, ki bi delovala povezovalno in spodbujevalno. Predvsem za države j. od Sahare je še vedno značilna narodnostna in plemenska raznolikost. Posamezna ljudstva se razvijajo vsako v svojo smer, tako da oblikovanje občutka za pripadnost državi ni mogoče. Vojne in različni ukrepi onemogočajo gospodarski razvoj, ki je sicer tako zelo potreben za individualen in družbeni napredek ter trdnost. Zato tudi ni dovolj sredstev za naložbe, še posebej ne v vzgojo, izobraževanje, pravosodje in splošno upravo. Najbolj negativni pojavi so eksplozija prebivalstva, ekološke in naravne katastrofe (npr. suša) ter bolezni (aids).

Promet
Največji del železniškega omrežja imajo Egipt, atlaške države, države ob Gvinejskem zalivu in Južna Afrika. Po sredini prečka celino v smeri Z–V benguelska železnica oz. železnica Tanzam, vse druge proge pa se končajo v notranjosti, ki jo sicer povezujejo z obmorskimi pristanišči. Danes večino območij povezujejo ceste in letalski promet, vendar so ceste predvsem v ekvatorialnem pasu in na puščavskih območjih redke in slabe. V puščavah na S celine so še vedno pomembno prevozno sredstvo kamele, ki potujejo po ustaljenih poteh karavan.

Zgodovina
Številne najdbe iz vzhodne, severne in južne Afrike kažejo na različne oblike avstralopitkov (1,000.000 do 600.000 pr. n. š.), čeprav so v Oldovajski soteski in v Koobi Fori ob Turkanskem jezeru našli tudi ostanke človečnjakov, stare več kot 3 mln. let. Kulture iz mlajšega obdobja starejše kamene dobe so se razvile prej v Afriki kot v Evropi. Delno so se podaljšale v evropsko obdobje srednje kamene dobe (skalne risbe, L. Frobenius). Mlajša kamena doba se je z začetki poljedelstva in živinoreje razširila pod vplivi s severa. Kulturna raven v črni Afriki je bila zaradi selitvenih tokov neizenačena, saj je bila posledica selitev kulturna, rasna, etnična in gospodarska raznolikost. Tako npr. pigmejci sploh niso uporabljali kamnitega orodja, nekatera druga črna ljudstva pa so že pred 2500 leti talila in predelovala železo, že vsaj 1000 let pridobivajo zlato (Zimbabve) in več kot 700 let vlivajo bron (Ašanti, Benin).
Stari Egipčani so od ok. 2000 pr. n. š. odkrivali območje Afrike ob Nilu navzgor vse do Nubije, po morju pa so prispeli do J Somalije. Sredozemski del celine so poznali Feničani, obpluli so tudi najjužnejšo točko Afrike, in Kartažani. Težko prehodna Sahara je ostala j. ločnica znanega sveta tudi za Grke in Rimljane. Po 642 n. š. so S in SZ celine preplavili Arabci (islam). Ob v. obali so prodrli daleč na J, prav do reke Zambezi. V z. in j. delu Sudana (v širšem pomenu) so našli zgodnje države hamitskih prebivalcev in jih spreobrnili v islamsko vero (Gana, Bornu in Mali), v fevdalnih državah domorodcev na V celine (Monomotapi, Zulujci) pa jim to ni uspelo, čeprav so tu ustanovili nekaj sultanatov (npr. Zanzibar). Zahodno obalo Afrike so odkrili šele v 15. st. 1487 je B. Diaz v službi Henrika Pomorščaka dosegel Rt dobrega upanja, deset let pozneje pa ga je na svoji poti v Indijo objadral drugi Portugalec, V. da Gama. V 16. in 17. st. so se razbohotila prizadevanja za pridobitev trgovskih postojank (trgovina z zlatom, začimbami in sužnji). Vodilno vlogo so imeli Portugalci, Francozi, Nizozemci, Angleži in tudi Arabci. Še posebej huda konkurenca je bila na območju ob z. in v. obali. Raziskovanja še v 18. st. »ničvredne« in povsem neznane notranjosti celine se je prva lotila Afriška družba. Ustanovljena je bila 1788, sedež pa je imela v Londonu. 1830–80 so bili raziskani območje okrog reke Niger, Nil v zgornjem toku, jezersko območje ter reki Kongo in Zambezi. Najpomembnejši raziskovalci so bili Britanci M. Park, H. Clapperton, D. Livingstone, R. F. Burton, J. H. Speke, H. M. Stanley in V. L. Cameron. Srednjo Afriko je raziskoval Francoz P. de Brazza, Saharo, Sudan, Zgornjo Gvinejo in v. Afriko pa so odkrivali Nemci H. Barth, G. F. Rohlfs, G. Nachtigal, G. Schweinfurth, H. von Wissman in C. Peters.
Odkrivanju je sledil boj za razdelitev interesnih območij in ozemlja. Francija je 1830 zasedla Alžirijo, 1881 Tunizijo, 1895 Madagaskar, 1911 Maroko, 1880–85 je združila svoja ozemlja na območju med Senegalom, Sudanom in Gabonom v Francosko Zahodno Afriko in Francosko Ekvatorialno Afriko. Anglija je začela razvijati svoj afriški imperij 1814, ko je Nizozemski odvzela Kaplandijo. 1843 je prevzela oblast nad Natalom in 1889 nad Rodezijo. 1902 je dobila tudi republiki Svobodna država Oranje in Transvaal (1835–45 so ju ustanovili Buri, ki so prispeli iz Kaplandije). 1910 se je večina britanskih posesti na J Afrike združila v dominion Južnoafriška unija. Velika Britanija je prodirala od Egipta (zasedba 1882) na J in 1899 osvojila v. Sudan (ozemlje današnje neodvisne države). 1887 je zasedla Ugando, Kenijo in (poleg še prej zasedene Zgornje Gvineje) tudi Nigerijo. Portugalska je razširila svoje priobalne posesti na celotno ozemlje današnjih držav Angola in Mozambik. 1885 je belgijski kralj Leopold II. ustanovil Svobodno državo Kongo; 1908 je postala Belgijski Kongo. Nemčija je 1884/85 pridobila Togo, Kamerun, Nemško Jugozahodno Afriko (Namibija) in Nemško Vzhodno Afriko (Tanganjika); 1920 so postali mandatna ozemlja Društva narodov. Italija je 1885 zavzela Eritrejo, 1889 Somalijo (poleg Francije in Velike Britanije), 1912 je prevzela prej turški Tripolis (Libija); 1936 je po hudih bojih osvojila Etiopijo, a jo je 1942 ponovno izgubila.
Prizadevanja za neodvisnosti so postala v severni Afriki zelo močna že ok. 1920, po drugi svetovni vojni pa so rodila uspeh. Po 1950 so tam, kjer so bila nekdanja evropska kolonialna gospostva, začele nastajati številne samostojne države. Preobrazba je (razen v Alžiriji, Angoli in Mozambiku) večinoma potekala mirno. Pozneje pa so se začeli državljanske vojne (Kongo Kinšasa, Nigerija, Uganda, Čad, v najnovejšem času Somalija, Ruanda in Borundi) in številni državni udari in so zavrli družbeni in gospodarski razvoj. Nove države, ki so nastale na ozemljih nekdanjih kolonij ali po umetni razmejitvi, narodnostno niso bile enotne in tudi niso bile pripravljene upoštevati in varovati nacionalne raznolikosti, zato je pri večini še danes mogoče čutiti, da ni združevalnih sil, ki bi pripomogle k oblikovanju zavesti o pripadnosti državi. To se kaže tudi v prizadevanjih za gospodarski napredek. 1974/75 so neodvisnost dosegle tudi nekdanje portugalske kolonije, 1980 je postala britanska kolonija Južna Rodezija neodvisna država Zimbabve, 1990 je postala neodvisna Namibija, 1993 pa tudi Eritreja. Konec 80. let se je v mnogih državah razmahnila demokratizacija. Tako nekdanjo socialistično usmeritev zamenjuje parlamentarni večstrankarski sistem, ta pa zahteva svobodne volitve.

Umetnost: afriška glasba, afriška književnost, afriška umetnost.

Sorodna gesla: Afričani | Afrijci | afriška glasba | afriška književnost | afriška umetnost | Afriška unija | afriški jeziki | Amiranti | Ascension | Ašanti | Bantujci | bantujski jeziki | Barth, Heinrich | Benin | Bornu | Brazza, Pierre de | Buri | Burton, sir Richard Francis | Cameron, Verney Lovett | Clapperton, Hugh | Diaz, Bartolomeu | ekvatorialna Afrika | Etiopci | Frobenius, Leo | Gama, Vasco da | Gana | Gvinejski otoki | hamiti | Henrik Pomorščak | islam | južna Afrika | Kalahari | Kanarski otoki | Karu | Kenija | Kilimandžaro | Kojsani | Komori | Kongo | Kongovska kotlina | Leopold II. | Livingstone, David | Madagaskar | Mali | Maskareni | Nachtigal, Gustav | Niger | Nil | Niloti | Njaško jezero | Park, Mungo | Peters, Carl | pigmejci | Rohlfs, Gerhard Friedrich | Ruvenzori | Schweinfurth, Georg | Sejšeli | semiti | skalne risbe | Sokotra | Speke, John Hanning | Stanley, sir Henry Morton | Sueški prekop | Sveta Helena | Tanganjiško jezero | Tanzam | Viktorijino jezero | Vzhodnoafriški tektonski jarek | Wissman, Hermann von | Zambezi | Zanzibar | Zelenortski otoki | Zimbabve


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek