Kant, Immanuel, nemški filozof, *22.4.1724 Kaliningrad, †12.2.1804 prav tam; sin (pietističnega) sedlarskega mojstra. Po študiju filozofije in teologije domači učitelj, od 1755 docent, od 1780 redni profesor v Kaliningradu (tedanjem Königsbergu); živel mirno in urejeno, vendar izmenjeval mnenja s številnimi velikimi duhovi tedanje dobe. V »predkritičnem« ustvarjalnem obdobju (do ok. 1769) je, opirajoč se na I. Newtona, obravnaval tudi naravoslovna vprašanja (Splošna zgodovina narave in teorija neba, Allgemeine Naturgeschichte und Theorie des Himmels, 1755; na ta spis se navezuje njegov prispevek k t. i. Kant-Laplaceovi teoriji). Na začetku je Kant v svojem mišljenju sledil racionalistični razsvetljenski filozofiji, ki jo je opredeljevala Leibniz-Wolffova šola, vendar se je (pod Rousseaujevim vplivom) kmalu distanciral od nje. Prehod h kritičnemu obdobju pomenita spisa Sanje duhovidca (Träume eines Geistersehers, 1766) in O čutnem svetu in inteligibilni formi ter načelu (De mundi sensibilis atque intelligibilis forma et principiis, 1770). Kantova polemika z angleškim empirizmom (zlasti z D. Humom) je bila odločilna za njegovo novo usmeritev. V Kritiki čistega uma (Kritik der reinen Vernunft, 1781; druga, popravljena izdaja 1787), znamenitem delu, s katerim je utemeljil sistem »kritičnega (transcendentalnega) idealizma« (pravimo mu tudi kriticizem), je kot vprašljivo postavil celotno poprejšnjo metafiziko, ker je bila po njegovo nekritična in dogmatična. Kant je v tem delu raziskoval pogoje filozofije kot znanosti, in sicer z analizo človekovih spoznavnih zmožnosti in njenih meja. Po Kantu je resnično spoznanje možno le kot medsebojno učinkovanje čutnosti in razuma, vendar ne sega do »stvari na sebi«, ampak le do pojavnega sveta, tega pa dosega zaradi vrojenih (apriornih) uvidov v prostorsko-časovne opredelitve in splošne strukture (kategorije) stvari kot pojavov (primerjaj tudi Prolegomena, 1783; sl. 1963). Iz tega izhodišča Kant ni raziskoval samo možnosti eksaktne znanosti, ampak je zavračal vse spekulativne (tj. takšne, ki jih ne nadzoruje izkušnja) izjave o duši, nesmrtnosti, univerzumu, svobodi in Bogu kot prevzetne. V svoji etiki (Temelj metafizike nravi, Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, 1785, Kritika praktičnega uma, Kritik der praktischen Vernunft, 1788; sl. 1993) je poudarjal svobodo človeka kot umnega bitja (pa tudi njegovo nesmrtnost in obstoj Boga kot »postulata praktičnega uma«) ter ga podredil dolžnosti, ki jo je opredelil v kategoričnem imperativu nravnega zakona. Za Kanta tudi vsebina religije ni nič drugega kot morala (Religija v mejah golega uma, Die Religion innerhalb der Grenzen der bloßen Vernunft, 1793). Načela lepega v umetnosti in naravi, pa tudi načelo smotrnosti vsega živega je Kant obravnaval v Kritiki razsodne moči (Kritik der Urteilskraft, 1790; sl. 1999), ki hoče premostiti razkorak med čutnim svetom (naravo) in inteligibilnim svetom (svobodo). Znani so tudi njegovi politični spisi, kot je K večnemu miru (Zum ewigen Frieden, 1795; sl. 1937). V zadnjem obdobju je Kant na področju filozofije narave uveljavljal povsem nove poglede (objavljeno kot Opus postumum, 1936–38). Kant je bil eden največjih filozofov evropske zgodovine misli. Njegova kritika uma je imela številne privržence (K. L. Reinhold, S. Maimon, F. von Schiller idr.) in nasprotnike (Ch. Garve, F. H. Jacobi idr.) in je odločilno vplivala na filozofijo vse do danes, še zlasti na nemški idealizem. V drugi polovici 19. st. je navkljub nemškim idealistom, ki so zavračali Kantovo kritično metafiziko, nastalo novokantovstvo.
Dostopnost