ionsko izmenjevalna kromatografija, ločevalni postopek v kemijski analizi; temelji na lastnosti ionskih izmenjevalcev, da različno močno adsorbirajo razl. ione. Sodi med postopke kolonske kromatografije, pri katerih po stekleni cevki, napolnjeni z ustrezno mirujočo snovjo (nosilcem), teče raztopina raziskovane snovi. Sestavine raziskovane snovi se na nosilec vežejo s kemičnimi silami. Zaradi razlik v privlačnih silah potujejo nekatere sestavine hitreje od drugih. Kot nosilce uporabljajo anorganske ali organske (npr. umetne smole) ionske izmenjevalce; pogosto alumosilikate. V kolono dodajo ustrezna topila, ki povečajo razlike med hitrostmi potovanja posameznih sestavin oz. razlike med razdaljami, ki jih snovi preidejo; s tem zelo povečajo ločljivost metode. Bazične snovi se najbolje adsorbirajo iz alkalnih raztopin, kisline pa iz kislih. Za identifikacijo se uporablja UV-svetloba ali indikatorji. Ionsko izmenjevalno kromatografijo mdr. uporabljajo za razločevanje zmesi kovinskih ionov.
Dostopnost