švicarska glasba, v srednjem veku so bili švicarski samostani Sankt Gallen, Tutilo in Engelberg pomembna središča gregorijanskega korala in zgodnjega večglasja; tudi minnesanga (Manessejeva rokopisna zbirka pesmi, Zürich). Glasbi nenaklonjena kalvinistična reformacija je večino glasbenikov pregnala na tuje (L. Senfl, S. Dietrich); evropskega pomena je bil glasbeni teoretik Glareanus. V 17. st. se je švicarska glasba spet vključila v glasbeni razvoj skupaj z drugimi deželami: Johann Melchior Gletle (1626–1683), Henricus Albicastro (1670–1738). V 18. st. je F. J. L. Meyer von Schauensee (1720–1789) ustvaril prve švicarske nacionalne opere (npr. Engelberška dolinska svatba, Die Engelbergische Talhochzeit, 1781). V 19. st. je Pestalozzijev učenec Hans Georg Nägeli položil temelje glasbene vzgoje; pomembni skladatelji so bili Franz Xaver Schnyder von Wartensee (1786–1868) in Friedrich Theodor Fröhlich (1803–1836), pozneje še Friedrich Hegar (1841–1927) in Hans Huber (1852–1921). V 20. st.: O. Schoeck, A. Honegger, P. Burckhard, Willy Burkhard (1900–1955), H. Sutermeister, F. Martin, K. Huber, R. Kelterborn, Jürg Wyttenbach (*1935), H. U. Lehmann in H. Holliger.
Dostopnost