socializem, politično gibanje in programi, ki so želeli doseči reformo ali revolucionarno odstranitev kapitalističnega gospodarskega sistema, premostitev socialnih razlik in gospodarskega izkoriščanja kot tudi izboljšanje položaja delavcev. Socializem se je razvil kot odziv na socialne probleme, ki sta jih povzročila kapitalizem in industrializacija. Najpomembnejše programske točke in cilji različnih smeri socializma: 1. kritika lastninske ureditve, predvsem zasebne lastnine proizvajalnih sredstev, ki bi jo bilo treba omejiti oz. s socializacijo nadomestiti z novimi lastninskimi oblikami, 2. državno načrtovanje in nadzor nad družbo, namenjeno povečanju splošne blaginje, 3. preprečevanje gospodarskega izkoriščanja, pravično plačilo, varstvo pri delu in socialna varnost, 4. dosledno uresničevanje temeljnih demokratičnih pravic, predvsem načela enakosti in demokratizacije družbe. Glede na politične cilje in sredstva za njihovo dosego so v posameznih socialističnih gibanjih nastajala tako revolucionarna kot tudi reformistična krila. Na politične stranke, ki zasledujejo cilje socializma, se navezujejo sindikati.
Zgodovina 1. Utopični socializem: politično učinkovite smernice utopičnega socializma so se oblikovale med francosko revolucijo in po njej (približno do sredine 19. st.); predstavniki: C.-H. de Saint-Simon, Ch. Fourier in P.-J. Proudhon v Franciji, R. Owen v Angliji, W. Weitling v Nemčiji. V ospredju so bile zadružniška samopomoč in gospodarska organiziranost, odklonilni odnos do države in upanje na srečnejšo, osvobajajočo »utopično« prihodnost; 2. marksizem: v kritičnem odnosu do utopičnega socializma sta K. Marx in F. Engels razvila sistem t. i. znanstvenega socializma, ki je v drugi polovici 19. st. prevzel vlogo v socialističnem gibanju; 3. druge smeri: v Franciji, Španiji in Italiji sta se razvila sindikalizem in anarhosindikalizem; v Angliji reformistično in pragmatično usmerjeni fabianizem. Šele proti koncu 19. st. se je socializem v vseh industrijskih državah razvil v množično gibanje in postal vpliven med industrijskimi delavci. Stranke iz razl. držav so se že 1864 združile v 1. internacionalo. Z razvojem gospodarstva v visoki kapitalizem in kot posledica posameznih reformističnih ukrepov v razl. državah so izbruhnile napetosti med reformističnimi in revolucionarnimi krili socialističnih gibanj; to je vodilo v razcep (najprej v Rusiji 1902, v Nemčiji 1917). Medtem ko je v oktobrski revoluciji 1917 revolucionarnemu krilu (boljševiki) pod Leninovim vodstvom uspelo prevzeti oblast, je po koncu prve svetovne vojne v drugih državah (npr. Nemčija) prevladala reformistična socialdemokracija, ki pa se ni mogla dolgo obdržati. Politična in gospodarska organiziranost delavcev je v z. državah spodbudila številne reforme in prilagoditve znotraj kapitalizma, s čimer se je položaj zaposlenih pomembno izboljšal. Hkrati s tem se je tudi socializem približal kapitalističnemu sistemu.
Dostopnost