cerkvena glasba, obredna glasba v krščanskih Cerkvah, najprej iz judovskega obrednega petja izhajajoči koral, ki je bil v katoliški Cerkvi uzakonjen kot gregorijanski koral, vzhodne Cerkve pa so po lastnih koralnih dialektih izoblikovale posebne oblike. Na podlagi korala so na Z nastajale enoglasne nove stvaritve, kot sta tropus in sekvenca, od 9. st. pa tudi večglasne uglasbitve posebnih imenitnih delov obrednih spevov, predvsem mašnega proprija (proprium missae). Po 1350 se je z G. de Machautom uveljavila (ciklična) uglasbitev mašnega ordinarija (ordinarium missae), pri čemer je cerkvena glasba uporabljala sodobne glasbene tehnike, dokler ni v baroku C. Monteverdi potegnil ločnice med cerkveno glasbo v starem in posvetno glasbo v novem slogu. Tako je slog a cappella (polifonski), kakor ga je izoblikoval G. P. da Palestrina, v katoliški Cerkvi obveljal pretežno kot ideal cerkvene glasbe; po tridentskem koncilu (1563) ga je katoliška Cerkev z navodili večkrat podprla proti orkestralni cerkveni glasbi naslednjih obdobij, v 19. in zgodnjem 20. st. pa je Palestrinov slog v okviru cecilijanskega gibanja postal izhodišče za nove skladbe. Posledica reform drugega vatikanskega koncila v bogoslužju je prizadevanje, da bi dele koralov, ki so jih doslej peli v latinščini, prepevali v ljudskih jezikih. – Protestantska cerkvena glasba izhaja iz tradicij latinske maše in korala, ki so jih opustili šele po M. Luthru. Najimenitnejša stvaritev protestantske cerkvene glasbe je večglasna cerkvena pesem v ljudskem jeziku; kot štiriglasni vokalni stavek jo je izoblikoval J. G. Walther, še posebej pa jo poznamo iz koralnih stavkov J. S. Bacha. Ob tem so s priredbami koralov, kantatami, oratoriji in pasijoni nastajale najraznovrstnejše oblike duhovne glasbe. V 20. st. si katoliška in tudi protestantska Cerkev prizadevata oživiti starejše, deloma predreformacijske prvine; obenem se odpira najrazličnejšim sodobnim glasbenimi oblikam, tematiki in jazzovskim prvinam (spiritual).
Dostopnost