entelehija [grško, ‘to, kar ima smoter v samem sebi’], pri Aristotelu najprej kot oblikovalno in hkrati aktualno načelo vsake stvari (forma), zlasti kot načelo vsega živega (duša). Pojem entelehije je imel v srednjem veku, pri G. W. Leibnizu in zlasti pri J. W. von Goetheju veliko vlogo. V 20. st. je postal osrednji pojem neovitalizma pri H. Drieschu.
Dostopnost