prosta trgovina (angleško free trade), trgovinski promet med državami, ki ga ne omejujejo carine, kontingenti idr. državne omejitve pri uvozu ali izvozu. Nauk o prosti trgovini so razvili avtorji klasičnega liberalizma (A. Smith, D. Ricardo). Pozneje se je z razvojem protekcionizma in intervencionizma povečalo omejevanje mednarodne menjave z različnimi zunanjetrgovinskimi ovirami, ki so omejile optimalno mednarodno delitev dela in s tem tudi razvojni potencial in gospodarsko rast v teh državah. Velika Britanija je načelo proste trgovine ohranila, dokler ji je to brez večjih gospodarsko-političnih težav omogočala njena gospodarska prevlada v svetovni trgovini (do 1932). Nasprotniki liberalizma so se pojavili dokaj zgodaj, npr. F. List s svojo teoretično utemeljitvijo vzgojne funkcije carin. 1879 je bila v Nemčiji uradno uvedena carinska zaščitna politika, s podobnimi ukrepi se je tudi v drugih državah (ok. 1890) končala doba liberalizma v mednarodni menjavi in začela doba protekcionizma. Svetovna gospodarska depresija (1929–33) je skoraj vse države prisilila k uvedbi zunanjetrgovinskih in deviznih omejitev; ob večji vlogi države v gospodarstvu to pomeni tudi začetek dobe intervencionizma. Po drugi svetovni vojni so spet vzniknile težnje po odpravi zunanjetrgovinskih omejitev (GATT, Evropska plačilna unija, Evropsko območje proste trgovine, Evropska gospodarska skupnost) in s tem po približevanju načelom nekakšnega neoliberalizma.
Dostopnost