• Išči po:
Makedonija (uradno ime Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija), celinska država v jv. Evropi, na Balkanskem polotoku, med Albanijo, Bolgarijo, Grčijo ter Srbijo in Črno goro.

časovni pas srednjeevropski čas, poletni čas
površina 25.713 km2, S–J 150 km, V–Z 200 km
prebivalstvo 2,0 mln., 79 preb./km2, letna rast 0,4 %, življenjska doba 74 let
glavno mesto Skopje, 465.000 preb., 240 m nad morjem, na severu države, ob Vardarju
upravna razdelitev 38 občin
članstvo v organizacijah OZN (od 1993, pod imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija), OVSE, Svet Evrope
uradni jezik makedonski in albanski (od 2001)
denarna enota denar (oznaka MKD)


Naravne razmere
Makedonija je gorata država z zelo razgibanim površjem. Zaradi tektonskih premikov, ki še potekajo (dokaz so rušilni potresi, npr. v Skopju 1963), je površje razčlenjeno na gorske verige in kotline. 34 vrhov je višjih od 2000 m, najvišji je Korab (2764 m) ob makedonsko-albanski meji. Makedonijo sestavljata dve veliki geografski enoti: v. Makedonija, kamor segajo Rodopi z vmesnimi kotlinami, in z. Makedonija s Šarsko-Pindskim gorovjem. Največji del Makedonije spada v egejsko povodje, v Egejsko morje se izliva tudi najdaljša makedonska reka, Vardar, ki zapusti državo pri Gevgeliji (najnižje ležeči kraj v Makedoniji, 109 m nad morjem). Manjši, z. del države spada v jadransko povodje (Črni Drim). Največji naravni jezeri sta Ohridsko (695 m nad morjem, 350 km2, 230 km2 v Makedoniji) in Prespansko (853 m nad morjem, 274 km2, 177 km2 v Makedoniji). Med umetnimi jezeri je največje Mavrovsko (1230 m nad morjem), ki leži sredi največjega narodnega parka v državi (656 km2); pomembna sta še narodna parka Galičica pri Ohridskem jezeru in Pelister v gorovju Baba. Gozd se je ohranil v višjih legah, v nižjih legah je zelo degradiran. Prepletajo se celinski in sredozemski podnebni vplivi. Značilna so suha in vroča poletja, kratkotrajne nevihtne padavine niso pomembne za vodni režim. Največ padavin je v gorskem svetu na Z (izjemoma do 2000 mm, večinoma do 1500 mm), najmanj v kotlinah na V (tudi manj kot 500 mm). V sušnih kotlinah, kjer je pomembno poljedelstvo, je urejeno umetno namakanje, ponekod se uporablja tudi ledeniška in snežniška voda iz Šarsko-Pindskega gorovja.

Prebivalstvo
65 % prebivalcev je Makedoncev, 22 % Albancev (po albanskih navedbah 35 %), 4 % Turkov, 2,3 % Romov, 2 % Srbov. Albanci živijo večinoma v z. delu države, ob meji z Albanijo in Kosovom, od koder se je zaradi srbskega nasilja priselilo veliko ljudi. 58 % prebivalcev živi v mestih, večina v glavnem mestu Skopje; večja mesta so še Tetovo, Bitola, Kumanovo.
Največ prebivalcev je pripadnikov avtokefalne makedonske pravoslavne Cerkve (50 %), ki se je 1967 odcepila od srbske pravoslavne Cerkve. Prebivalci srbskega, bolgarskega in grškega rodu so pripadniki svojih pravoslavnih Cerkva. Pripadniki albanske in turške manjšine so večinoma islamske vere, prav tako 40.000 t. i. jugoslovanskih muslimanov. Zaradi velike rodnosti najhitreje narašča število prebivalcev islamske vere. V šolstvu se je ohranil sistem, ki ga je uvedla nekdanja Jugoslavija. Glavna univerza je v Skopju (od 1949), manjša s tremi visokimi šolami v Bitoli (od 1977). Nepismenih je ok. 11 %.

Državna ureditev
15.9.1991 se je Makedonija odcepila od SFRJ in razglasila neodvisnost. Po ustavi, sprejeti 1991, je parlamentarna republika. V parlamentu (sobranje) je 120 poslancev; parlamentarne volitve so vsaka štiri leta; predsednik države je voljen vsakih pet let na splošnih in neposrednih volitvah. Sodišča so samostojna in neodvisna. Splošna vojaška obveznost traja devet mesecev.

Gospodarstvo
Makedonija je tipična balkanska tranzitna država, zato sta njeno gospodarstvo zelo prizadela spor z Grčijo zaradi imena in zaprtje meje z Zvezno republiko Jugoslavijo zaradi kaznovalnih ukrepov OZN. Že pred osamosvojitvijo je bila gospodarsko slabo razvita, prevladujoča gospodarska dejavnost je bilo kmetijstvo. Od 1986 se je kmetijska proizvodnja zmanjševala in Makedonija ni več zadovoljevala vseh svojih potreb po hrani. Najpomembnejši kmetijski pridelki so pšenica, koruza, bombaž, tobak, sadje (grozdje), zelenjava. Glavno poljedelsko območje je kotlina Pelagonija. Kmetovanje na območjih, kjer prevladuje namakalno poljedelstvo, je tvegano zaradi občasnega pomanjkanja vode. Skoraj polovica kmetijske proizvodnje je živinoreja, najpomembnejši sta ovčereja in perutninarstvo. Ker prevladuje samooskrbno kmetijstvo, je storilnost nizka. Industrija se je po 1945 pospešeno razvijala, vendar so bile naložbe pogosto zgrešene. Razvila se je predvsem živilska industrija. Med naravnimi bogastvi so pomembne barvaste kovine (mdr. kovine za oplemenitev jekla). Pomembni sta še usnjarska, tekstilna industrija. Ovira pri prehodu v tržno gospodarstvo so veliki industrijski kombinati, zato vlada podpira ustanovitev zasebnih malih in srednje velikih podjetij. Za pridobivanje energije so bistveni vodotoki. Za zunanjo trgovino je značilna negativna bilanca (predvsem izvoz kmetijskih pridelkov, barvastih kovin, uvoz surovin, blaga za široko porabo, goriva). Slabo razvit turizem primanjkljaja ne more pokriti, saj so v preteklosti prevladovali jugoslovanski turisti iz drugih republik, tujih turistov je bilo malo. Razvoj ovira tudi pomanjkanje ustrezne infrastrukture.

podatki o gospodarstvu
BDP (2001) 3,5 mlr. USD, 1710 USD na prebivalca
delež po panogah (2001, ocena) kmetijstvo 10 %, industrija 32 %, storitvene dejavnosti 58 %
uvoz (2001, ocena) 1,5 mlr. USD
izvoz (2001, ocena) 1,2 mlr. USD
zadolženost v tujini (2001, ocena) 1,3 mlr. USD


Zgodovina
Slovanska plemena okrog Vardarja, Strume, Bistrice do Solunskega zaliva so bila že v 6. st. združena v plemensko zvezo pod vodstvom plemena Brsjaki; Bizantinci so jo imenovali Slavinija. Kmalu so ta plemena prišla pod bizantinsko oblast, v drugi polovici 9. st. pa pod oblast Bolgarov. Otresla so se je 970, a nato hkrati z Bolgarijo spet prišla pod oblast Bizanca. Z vstajo 976 se je Makedonija pod Samovim vodstvom osvobodila, Makedonci so se združili z večino južnih Slovanov v boju proti Bizancu, po porazu na Belasici (1014) in Samovi smrti pa so 1018 spet izgubili samostojnost. Po propadu bizantinskega cesarstva (1024) je bil večji del Makedonije pod oblastjo Epirske despotovine, pozneje je bila Makedonija del obnovljene Bolgarije in Bizanca, v času zadnjih Nemanjićev del Srbije. Skopje je bilo od 1282 prestolnica Nemanjićev. Po razpadu Dušanovega cesarstva so vladali delom Makedonije Dejanovići, Mrnjavčevići, Brankovići. Po bitki pri Marici (1371) so postali kralj Marko in Dejanovići turški vazali. 1392 so Turki osvojili Skopje, po Markovi smrti (1395) je bila Makedonija turški pašaluk. Pod turško upravo se je razvijala podobno kot druge zasedene pokrajine, le pritisk turške oblasti in grške Cerkve je bil v Makedoniji hujši kot drugod, zato je ob koncu Sulejmanove vladavine izbruhnila velika vstaja v okolici Prilepa. Ob koncu 17. st. je avstrijska vojska prodirala proti Skopju, v Turčiji so se vrstile vstaje kristjanov, uprli so se tudi Makedonci okrog Kratova pod Karpoševim vodstvom; pregnali so Turke z območja do Skopja. Avstrijska vojska jih je zapustila, zato so doživeli poraz, Karpoš je bil ubit. V 18. st. je v Turčiji razpadla spahijsko-timarska ureditev, krščanski kmetje so postali brezpravni tlačani; sočasno se je v mestih krepil grški meščanski sloj. Odpravljena je bila ohridska arhiepiskopija, začelo se je pogrčevanje slovanskih prebivalcev, najprej z delom Cerkve, pozneje še v šoli. Kmetje so zaradi vse večjega izkoriščanja pripravljali vstaje in odhajali med hajduke. V turško gospodarstvo so prodirali kapitalistični odnosi, za državo so bili značilni skrajna fevdalna zaostalost, neredi, nasilje, a sultani niso bili sposobni izpeljati reform. Gospodarsko okrepljena makedonska buržoazija se je začela nacionalno prebujati, zahtevala je cerkveno in šolsko samoupravo. 1893 ustanovljena Notranja makedonska revolucionarna organizacija (VMRO), vodil jo je G. N. Delčev, vanjo se je vključila večina Makedoncev; njen namen je bil popolna osvoboditev Makedonije. Bolgarskemu dvoru je uspelo v organizacijo vriniti svoje agente (vrhoviste); ti so jo vodili v interesu bolgarskega kralja in buržoazije – prizadevali so si za združitev Makedonije in Bolgarije. 1903 ilindenska vstaja, ustanovljena Kruševska republika. 1908 mladoturška revolucija, a tudi ta ni prinesla sprememb. Balkanske krščanske države so zahtevale reforme v Turčiji. Ker je bila njihova zahteva zavrnjena, so 1912 Turčiji napovedale vojno in nato izgnale Turke skoraj iz vsega evropskega dela države. Makedonija je bila rešena turškega fevdalizma, a po drugi balkanski vojni (1913) razdeljena; večji del sta dobili Srbija in Grčija, manjši del Bolgarija. Nobena država Makedoncev ni priznala za narod. Po kratkotrajni bolgarski zasedbi v prvi svetovni vojni je srbski del Makedonije postal del kraljevine SHS, toda tudi v njej Makedonci niso imeli nobenih pravic. Te so dobili šele po drugi svetovni vojni v SFRJ; nekdanji srbski del Makedonije je v njej postal samostojna republika.
Pred razpadom SFRJ so se prebivalci republike Makedonije na referendumu 8.9.1991 odločili za neodvisnost in jo razglasili 19.11.1991. Predsednik države je od 1990 K. Gligorov. Od 1992/93 je na meji s Srbijo razporejenih ok. 1000 vojakov mirovnih sil OZN; preprečili naj bi razširitev spopadov iz Bosne in Hercegovine na makedonsko ozemlje. 1993 je bila država pod začasnim imenom Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija sprejeta v OZN. Grčija že od osamosvojitve Makedonije nasprotuje njenemu uradnemu imenu in zastavi, ker meni, da ima izključno pravico do tega imena pokrajina na S Grčije, zato je že 1992 ustavila uvoz iz Makedonije in izvoz vanjo. Po posredovanju OZN je uradno priznala Makedonijo. Zunanji ministrstvi držav sta v New Yorku podpisali sporazum, s katerim se je Grčija mdr. zavezala, da bo odpravila gospodarsko zaporo, Makedonija pa bo spremenila državno zastavo. Spor zaradi imena je za zdaj rešen tako, da je Grčija sprejela začasno ime Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, s katerim je bila Makedonija 1993 sprejeta v OZN. Oktobra 1994 so bile v Makedoniji prve predsedniške in skupščinske volitve po razglasitvi neodvisnosti. Dotedanji predsednik K. Gligorov je bil znova izvoljen, toda hudo ranjen v atentatu 1995. Čedalje večje napetosti med Makedonci in Albanci. 1998 so na volitvah zmagali nacionalisti pod vodstvom Ljubča Georgijevskega, ki so v vlado vključili tudi Albance, kar pa razmer ni pomirilo. Februarja 2001 so izbruhnili spopadi in s posredovanjem Evropske unije so avgusta sklenili premirje. NATO je začel razoroževati albanske upornike, parlament pa je novembra sprejel novo ustavo, ki Albancem zagotavlja več pravic. Vojna je še poslabšala gospodarske razmere in Makedonija je dobila več kot 500 mln. USD tuje pomoči za odpravo posledic spopadov. Na volitvah septembra 2002 so zmagali socialisti. Vlado je sestavil B. Crvenkovski, ki je čez dve leti zmagal na predsedniških volitvah. Marca 2003 je mirovno misijo v celoti prevzela Evropska unija. Makedonija je marca 2004 vložila prošnjo za vstop v Evropsko unijo.

Umetnost: makedonska književnost, makedonska umetnost.

Sorodna gesla: Balkanski polotok | balkanski vojni | Crvenkovski, Branko | Delčev, Goce Nikolov | Gligorov, Kiro | ilindenska vstaja | Jugoslavija | jugovzhodna Evropa | Makedonija | makedonska književnost | makedonska umetnost | makedonska vinorodna območja in vina | mladoturška revolucija | Skopje | sobranje


Vir: Veliki splošni leksikon - DZS d.d.

Komentiraj slovarski sestavek