hormoni [grško hormao, ‘poganjam’], aktivne snovi, ki nastajajo v telesu in jih organi ali skupine celic sproščajo v kri; delujejo na točno določene organe ali skupine celic. Glede na mesto nastanka ločimo: žlezne hormone, ki nastajajo v posebnih žlezah brez izvodil (žleze z notranjim izločanjem, endokrine žleze); spolne hormone, ki nastajajo v celicah spolnih žlez; nevrohormone, ki nastajajo v živčnih celicah osrednjega živčevja, sproščajo se v kri ali pa delujejo neposredno na sosednje organe. Organi, skupine celic ali posamezne celice komunicirajo med seboj na dva načina: hitro s prenosom sporočil prek živcev in počasi s sproščanjem številnih hormonov, ki krožijo po telesu. Osrednje živčevje (OŽ) ima pomembno vlogo tudi pri uravnavanju nastanka in izločanja hormonov. Žleze z notranjim izločanjem so urejene hierarhično: žleze I. reda prejemajo dražljaje iz OŽ ali prek nevrohormonov; vplivajo na periferne organe ali na žleze II. in III. reda, po zapletenih hormonsko-živčnih poteh se sporočilo prenese nazaj v OŽ. Tako nastaja npr. v hipotalamusu nevrosekret, ki pride po živčnih poteh do sprednjega režnja hipofize. Tu spodbuja izločanje ACTH, ki ga hipofiza izloča v kri. Kri ga zanese do nadledvične žleze, kjer vpliva na nastajanje kortikosteroidov. Ti se sprostijo v kri, njihova zvečana koncentracija v krvi pa povratno vpliva na hipofizo in hipotalamus (negativna povratna zveza), da prenehata sproščati stimulirajoče hormone. Prek sistema več medsebojno povezanih zvez se ohranjajo stalne koncentracije hormonov v krvi. Glede na kemično zgradbo delimo hormone na steroidne (nastajajo iz holesterola), na hormone, sestavljene iz aminokislin: beljakovinske in peptidne (zgrajeni so iz beljakovin, glikoproteinov ali polipeptidov), na hormone, sestavljene iz dolgoverižnih nenasičenih maščobnih kislin, nastalih iz arahidonske kisline (prostaglandini, prostaciklini, tromboksani in levkotrieni). Številne žleze sprostijo celotno količino hormonov, ki jo ustvarijo (npr. skorja nadledvične žleze), druge (npr. ščitnica) jih do neke meje skladiščijo. Nekateri hormoni so življenjsko pomembni (npr. inzulin, hormoni obščitnic), drugi so nujno potrebni za brezhibno delovanje telesnih funkcij (npr. ščitnični hormoni). Posledica premajhnega ali prevelikega izločanja hormonov so presnovne in duševne motnje (npr. sladkorna bolezen pri pomanjkanju inzulina, Basedowova bolezen pri čezmernem izločanju ščitničnih hormonov). Razumevanje mehanizma delovanja hormonov je v zadnjem času zelo napredovalo: aktivirajo ali zavirajo delovanje encimov (npr. adrenalin, glukagon), vplivajo na prehodnost celičnih membran za nekatere snovi (npr. inzulin) ali delujejo neposredno na sintezo beljakovin (genetska informacija), npr. progesteron, kortizol. Hormoni delujejo na dva načina. Lahko reagirajo s specifičnimi receptorji v celici. Drugi, hitro delujoči hormoni (npr. adrenalin), pa spremenijo receptorje na celični membrani tako, da ti sprožijo nadaljnje biokemijske reakcije: nastane sekundarni prenašalec (ciklični AMP), ki sproži natančno določeno zaporedje presnovnih reakcij. Tako delujejo hormoni posredno, sami ne vstopijo v celico.
Dostopnost